Zgodba o slovesu Rogerja Federerja se je v resnici začela že poleti 2008, ko je po več kot štirih letih vladanja izgubil prvo mesto na lestvici ATP, v tistem trenutku je bil še vedno brez osvojenega grand slama (kar bi se mu pripetilo prvič po letu 2002), na olimpijskih iger je izpadel že v četrtfinalu. Na obzorju se je zarisal začetek konca njegove prevlade, morda celo kariere.

Sorodna novica Federer imenitne kariere ni uspel končati z zmago

V trenutku, ko so nanj pozabili, je udaril tako mogočno kot Thor zamahne z mjölnirjem − na šestih zaporednih grand slamih se je uvrstil v finale, štirikrat je slavil, oba poraza je doživel šele po petih nizih. V Melbournu 2009 ga je ugnal Rafael Nadal, v New Yorku istega leta pa Juan Martin del Potro (ki so ga mnogi zaradi ubijalskega forehenda res primerjali z mitološkim Thorom). Spet se je vrnil na prestol.

Še dvakrat smo videli to ponavljavko, obakrat se je Federer vrnil šampionsko − leta 2012 je dobil Wimbledon. Spet je padel in se spet pobral ter v letih 2017 in 2018 še enkrat zarjovel in opozoril na svojo veličino. Junija 2018 je pri skoraj 37 letih postal najstarejša številka 1.

Sorodna novica 10 najodmevnejših trenutkov, ki so zaznamovali kariero Rogerja Federerja

Številke so zgovorne in pričajo o izjemni karieri. Vsi grand slami, osvojeni turnirji, tedni na vrhu prestola in vse mogoče kombinacije in permutacije številk ter statistik so eno, a vseeno težko predstavijo njegovo veličino in zapuščino.

Čustveno slovo v londonski dvorani O2 je bilo zgovorno, povedalo je več kot tisoč statistik. Govorilo je zgodbo o ognju, ki je še vedno gorel v 20-kratnem zmagovalcu grand slamov, o njegovem prepričanju, da je pri 41 letih še vedno sposoben stopiti na osrednje igrišče Wimbledona in se tam bojevati za naslednjo zmago. Letos poleti je na sveto travo stopil kot častni gost, verjel je, da se bo vrnil. Zdravniški izvidi so kazali drugačno resnico, ki jo je moral sprejeti in podpisati s solzami, pri čemer je imel neskončno prič pred televizijskimi zasloni.

In v sami dvorani. Niti Nadal, ki je v prej omenjenem Melbournu 2009 Švicarja zlomil in ga spravil v jok, ni mogel zadržati solz. Na stolu je hlipal kot otrok, ki so mu starši rekli, da se mora posloviti od svoje igrače, hkrati pa je za njo še vedno grabil in se je dotikal. Veliki Španec je v svoji karieri dobil precej več poškodb, na letošnjem Rolandu Garrosu je zelo resno premišljeval o koncu kariere, zato je bilo jasno, da je v Federerjevem slovesu občutil tudi realno bližino konca svoje poti. Ta je blizu in tudi njegovo slovo bo čustveno.

Predvsem pa je bilo čutiti resnično in nezaigrano spoštovanje. Na igrišču sta bila tekmeca, ki sta lovila iste sanje, zunaj igrišča pa sta bila prijatelja. V teh dneh so omrežja preplavili številni posnetki iz skupnega obdobja, ki so pričali tako zgodbo o iskrenem odnosu kot zgodbo, kako sta drug drugega dvigala, motivirala in s tem premikala meje.

"Bog, kako me to ubija," je večkrat dahnil Federer.

Morda smo bili teniški navdušenci, spremljevalci, novinarji in kronisti celo preveč obsedeni s številkami. Že desetletje smo govorili o veliki trojici (kjer je seveda še Novak Đoković) in se spraševali, kdo bo imel na koncu kariere (naj)več grand slamov, kdo bo najdlje prebil na prvem mestu lestvice ... Več časa bi morali govoriti o tem, kako so spremenili igro in jo dvignili za dve stopnički višje.

Na vrhu tega gibala sprememb pa je prav Roger Federer, ki zadnji desetletji ni bil le simbol tenisa, ampak je postal svetovna športna zvezda in neverjetni vzor, ki bo gotovo še dolgo ostal del te igre. Vidim ga kot svetovalca, trenerja, selektorja in/ali komentatorja. Prepričan sem, da ga bomo spoznali v vsaki od teh vlog.

Kralj je še vedno živ, zamenjal je le sobane.