Če se preselim v geometrijo, je brez dvoma najbolj simetričen krog. Besedi simetrija in krog sta namreč moji prvi asociaciji ob ogledu filma Maščevalci: Zaključek, ki predstavlja svojevrstni zaključek 22-delne serije Marvelovega filmskega vesolja (MCU), ki ga s tem seveda niti slučajno ni konec.

Opozorilo: v nadaljevanju sledijo kvarniki tako o Zaključku kot celotnem MCU-ju. Če ne želite izvedeti podrobnosti, prenehajte brati.

Seveda je verjetno zgolj naključje, da gre za 22. film MCU-ja, številka 22 je namreč simetrična, brez dvoma pa ni naključje, da je zadnje dejanje 22-delne serije pripadlo Iron Manu (Robert Downey Jr.), ki je pred dobrim desetletjem zagnal kolesje kolosalnega vesolja. Kdo si je leta 2008 upal pomisliti, kakšen potres bo sprožil Iron Man, ki je predstavil za širše množice sicer nepomembnega B-junaka?

Pogledati je treba le na drugo stran k DCEU-ju, ki ima na papirju s Supermanom in Batmanom najboljša in najslavnejša stripovska junaka, a tega asa nikakor ne zna pretopiti v kakovostno filmsko vesolje (kamor ne sodi izjemno kakovostna Batmanova trilogija, pod katero se je podpisal Christopher Nolan). Zgodba MCU-ja kaže, da je dovolj tudi ne preveč opevan junak, o katerem je mogoče narediti ne le dober film, ampak celotno filmsko vesolje.

Iron Man je namreč tisti junak, ki na koncu z rokavico, ozaljšano s šesterico mogočnih kamnov, tleskne s prsti in končno porazi prej nepremagljivega Thanosa (Josh Brolin). Iron Man oziroma Tony Stark se pojavi v kar desetih filmih, v katerih je deležen največje preobrazbe. Sprva ga spoznamo kot bogatega, nadutega in samovšečnega playboya, ki je mimogrede tudi izjemno inteligenten. Tako skrbi za morje tehnoloških igrač, ki superjunakom pomagajo pri boju z zlom (ali pa ga nehote tudi rodi, kot spoznamo v Ultronovi dobi). V seriji filmov se preobrazi v mentorja Spidermanu, ljubečega moža in očeta, ki je na koncu pripravljen žrtvovati sebe in skupno družinsko življenje, ki ga je vendarle našel po Thanosovi zmagi v Brezmejni vojni. S tem pripovedni krog poveže v smiselno celoto.

Poslovila sta se še dva osnovna člana maščevalcev: Črna vdova (Scarlett Johansson), ki konča v breznu planeta Vormir, in Stotnik Amerika (Chris Evans). V Prvem maščevalcu spoznamo njegovo zgodbo, kako se je iz suhljatega fanta prelevil v močnega vojaka in simbol ameriške vojske, vmes pa izvemo tudi tragično zgodbo o neuslišani ljubezni s Peggy Carter (Hayley Atwell). Stotnik po izgubi neuslišane ljubezni v vseh bitkah vedno da prednost skupnemu dobremu, svoje želje pa postavi v ozadje. Na koncu se mu nepričakovano ponudi priložnost, da se vrne v preteklost, kjer lahko s Peggy preživi skupno življenje in se ob koncu filma pojavi močno postaran. Poslovi se tudi simbolno, saj svoj ščit preda Samu Wilsonu (Anthony Mackie).

Močne preobrazbe je skozi desetletje deležen tudi Thor (Chris Hemsworth), ki je sprva vase zagledan in prepričan, da mu pripadajo tako kraljestvo kot božanske moči (Thor), skozi čas in precej filmov pa se spremeni v človeka, vrednega prestola. Vmes ga čaka precej pretresov, najprej smrt mame (Svet teme), nato očeta (Ragnarok), na koncu pa ga grize vest, ker v Brezmejni vojni ni pokončal Thanosa, ker pač ni meril v glavo. Tega si nikakor ne more odpustiti, zato se zapije in precej poredi. Po dokončni zmagi nad Thanosom se spravi sam s seboj in v družbi varuhov galaksije spet namerava vandrati po prostranem vesolju.

Seveda je bilo pričakovati, da bo mogočni tlesk v Zaključku izničen, pravo vprašanje je bilo le, na kakšen način se bo zgodba vrnila v stare tirnice, v katerih preživi vsaj večina junakov, če ne že vsi. Ustvarjalci so se odločili za najlažjo rešitev, ki skozi prizmo kreativnosti gotovo ni najizvirnejša, pravzaprav je zelo lahka bližnjica. Idejo predlaga Ant Man (Paul Rudd), ki se po petih letih vrne iz kvantnega prostora, udejanji pa jo Iron Man, čisto brez truda, rešitev potovanja skozi čas najde tako lahko, kot bi tlesknil s prsti. Akcija rešitve polovice živih bitij temelji na predpostavki, da junaki potujejo v preteklost, kjer so že srečali posamezne kamne, jih vrnejo v sedanji čas, sestavijo svojo rokavico in s svojim tleskom izničijo genocid. Večina znanstvenofantastičnih filmov nas želi podučiti, da potovanje v preteklost in spreminjanje starih dogodkov precej spremenita sedanjost, a Marvel se na to premiso ne zmeni preveč in raje ostane pri logiki preprostosti, ki ji lahko sledijo najširše množice (pomislite na kompleksnost filma, kot je, denimo, Primer).

Režiserja Anthony in Joseph Russo se oklepata vzdušja trilogije Nazaj v prihodnost (na katerega se junaki v Zaključku celo sklicujejo), kar je najbolje čutiti v časovnem potovanju Iron Mana in Thora, ki se srečata s svojima staršema. Potovanje v preteklost brata izkoristita z deljenjem sladkorčkov zvestemu občinstvu. Ko maščevalci namreč iščejo kamne odrešitve, se v resnici vračajo v svoje nekdanje filme. Je kaj bolj nagrajujočega, ko gledalci spet vidijo priljubljene prizore, ki vendarle niso enaki, temveč nadgrajeni z drugačnimi pretepi, humorjem in inteligentnostjo. Kronski primer je gotovo Stotnik Amerika in njegov prizor v dvigalu. Pretep v Zimskem vojaku je eden najboljših v celotnem vesolju (sploh na tako majhnem prostoru).

Ko se skoraj enaka zasedba spet najde v dvigalu Zaključka, tako komaj čakaš, da dahne "Preden začnemo, bi šel kdo ven?", a raje samozavestno šepne "Hail Hydra" in mirno odkoraka iz dvigala. Genialno. Podobnih nadgradenj je še precej, kot tudi simetrij, kjer so vloge obrnjene. Spiderman v Brezmejni vojni umre v Tonyjevih rokah, tokrat je vloga obrnjena.

Čeprav se bo uradno tretja faza MCU-ja končala šele čez nekaj tednov, ko bo v kinematografe romal drugi Spiderman, je vseeno jasno, da je Zaključek pravi zaključek tega dela vesolja in se je vredno na tem mestu vprašati, kaj je 22 filmov prineslo. Najprej koherentno vesolje, ki je kljub nekaterim časovno-logičnim napakam in odstopanjem v celotnem trudu še vedno dovolj enotno, da gledalec verjame, da se dogaja v istem času in prostoru, hkrati pa dovolj povedno, da si gledalec lahko vsak film pogleda kot samostojno enoto brez vedenja, da obstajajo tudi drugi junaki s svojimi zgodbami in težavami. Ker obstaja skupno lepilo, obstajajo tudi skupni podpisi, ki so vgrajeni v posamezne filme (denimo scene po koncu filma ali epizodne vloge Stana Leeja).

Seveda je med 22 filmi kar nekaj takih, ki so skoraj narejeni po matrici in so zategadelj milo rečeno dolgočasni (Svet teme, Neverjetni Hulk), nekaj pa je takšnih, ki so res lepo posneti, vsebujejo dobro zgodbo in so precej duhoviti. Hemsworth se tako v svojih zadnjih dveh vlogah prikaže v res zabavni vlogi in precej osveži lik Thora. Mimogrede, v Ragnaroku vidimo čudoviti sinhroni spoj slike in besede (ta je v podobi pesmi Immigrant Song skupine Led Zeppelin nastala že daljnega leta 1970).

Marvelovo ravnanje z junaki je precej premišljeno in pametno. Namesto dolgočasnega ponavljanja se ves čas spreminjajo, tudi surova pošast Hulk je sledila stripovski preobrazbi v profesorja Hulka. Kdo bi gledal še 33. povsem enako upodobitev? Ustvarjalci tako dobro vedo, kdaj končati določeno zgodbo in lik ter v ospredje potisniti še koga drugega. Pri tem je njihov svet postal precej raznolik in bogat. Če je včasih veljala paradigma, da so superjunaki – kakopak – beli moški, so zdaj tudi temnopolti (Črni panter), ženske (Stotnica Marvel; očitno bo tudi Črna vdova dobila svoj film) in Azijci (v fazi 4 je napovedan Shang-Chi). Seveda si ne gre zatiskati oči, da je glavni motiv kakopak širjenje trga gledalcev.

Obstajajo pa tudi razlogi za uporabo besede ampak. Treba je izpostaviti tudi negativne plati, ki jih ni prinesel le MCU, ampak celotni žanr superjunakov, ki je absolutno na svojem vrhuncu. Mimogrede, kar polovica filmov med desetimi najbolj dobičkonosnimi prihaja iz MCU-ja.

Opombi:
- Zaslužek je v milijardah dolarjev
- Vir: Box Office, na dan 6. 5. 2019

Zgornja lestvica seveda nima nikakršne povezave s kakovostjo filmov, priča pa nekaj drugega. Živimo v informacijski dobi, v kateri imamo na voljo skoraj neskončno število filmov in televizijskih serij. Zaradi razmaha tehnologije prej ali slej nanje naletimo iz domačega naslanjača. Vse manj je vzrokov, ki nas dvignejo na noge in spravijo v kinematografe. Če pa to storimo, v povprečju izberemo najglasnejše in najbolj bombastične izdelke. Odlične zgodbe, osebne drame in preobrazbe je mogoče prikazati tudi brez milijonov, ki so vloženi v posebne učinke, ki skoraj baročno polnijo videno na platnu. Take odlične zgodbe se še vedno snemajo, a v poplavi brezmejne ponudbe težko ukradejo našo pozornost. MCU in Hollywood obče sta kot velika multinacionalka, ki iz skupnega filmskega prostora počasi srkata kisik. Tudi to je zapuščina MCU-ja.

Marvelovega zmagovalnega tleska tako ni mogoče izničiti. A zgodovina nas uči marsikaj, kdo je pred desetletji mislil, da bo izumrl vestrn, žanr junakov divjega zahoda? Krog se obrača, tudi ta, ki v ospredje postavlja superjunake, se bo slej ali prej obrnil.