Če je v športu kaj stabilno, so to prav razmerja, ki se vzpostavijo v rednem delu Lige NBA. Končna uvrstitev v posamezni konferenci namreč presenetljivo dobro napove zmagovalca konference. V več kot 80 odstotkih primerov se namreč v finale prebije ekipa, ki je redni del končala na prvem ali drugem mestu. Spodnji graf prikazuje mesta zmagovalcev obeh konferenc od sezone 1983/1984 naprej, ko v končnici igra po 16 ekip.

Prvi dve mesti predstavljata torej odlično popotnico za osvojitev konference, skoraj vsi udeleženci velikega finala pa so pripadali zgornji polovici nosilcev (torej od 1 do 4). Obstajajo le tri izjeme (kot kaže graf − eno 5., 6. in 8. mesto), za katerimi stojijo izjeme, ki ima za seboj razložljivo zgodbo.

Osmica pripada New Yorku, ki je v sezoni 1998/1999 presenetljivo dobil vzhod. A tista sezona je bila sila nenavadna, saj je bilo zaradi dolge stavke v rednem delu odigranih le 50 tekem, kar je na vzhodu prineslo neverjetno gnečo, vseh osem nosilcev je ločilo le šest zmag, New York bi v primeru ene same zmage več napredoval na 6. mesto, prvi nosilec Miami pa bi z zmago manj padel na četrto mesto.

Šestica pripada Houstonu, ki se leta 1995 ni le uvrstil v finale, ampak ga je tudi dobil. A šlo je za aktualnega prvaka, ki se po prvem prstanu ni najbolje znašel, a je sredi sezone v ekipo pripeljal odlično okrepitev (Clyda Drexlerja, ki je mimogrede že v študentskih letih igral s prvim zvezdnikom Raket Hakeemom Olajuwonom) in nato ubranil naslov.

Petica pa je najbolj sveža in pripada Miamiju, ki je lani dobil vzhod. A prav lanska sezona je bila najbolj nenavadna med vsemi, saj je pandemija za več mesecev zarezala redni del, ki se je končal v Orlandovem mehurčku.

Sorodna novica Clippersi kot ekipa ustvarjeni za zaustavljanje Dončića

To nas pripelje do letošnje sezone, ki je bila prav tako izrazito zaznamovana s pandemijo − tako na organizacijski ravni (manj tekem, a bolj zgoščen spored) kot zdravstvenem (številne odsotnosti zaradi covidnih protokolov). Ko dodamo še dejavnik poškodb, se zdijo nekatera razmerja precej nenaravna (vsaj glede na kakovost ekip). Domnevne anomalije so opazne predvsem na zahodu, kjer je branilec naslova Los Angeles Lakers šele sedmi in mora za vstop v končnico dobiti vsaj eno tekmo, na vrhu pa sta Utah in Phoenix, ki se ne ponašata ravno z zvezdnikom, ki bi bil samodejno uvrščen v najboljšo peterko lige, ampak se ponašata z relativno širokim in kakovostnim kadrom. Ob manj poškodbah pa je bilo mogoče tudi bolj uigravati peterke, kar se še kako pozna Phoenixu. Njegova udarna peterka Paul, Crowder, Booker, Bridges in Ayton je, denimo, na parketu skupaj prebila kar 706 minut na 52 tekmah, kar je največ v obeh statistikah. Skupni igralni čas brez dvoma ne more škodovati.

Mimogrede, Dallas je letos največ minut − 281 na 22 tekmah − nabral s kombinacijo Porzingis, Richardson, Finney Smith, Kleber in Dončić. In kaj pričakovati od Dallasa in Luke Dončića v tokratni končnici? Izhodišče je v primerjavi z lansko sezono boljše, a prineslo je istega zelo kakovostnega tekmeca. Clippersi kljub odličnemu igralskemu kadru niti letos (še) ne blestijo, vsaj tako, kot bi pomislili ob njihovih posameznikih, ki so zaradi presenetljivega lanskega izpada proti Denverju še toliko bolj motivirani.

Razmerja so jasna, zgodovina je jasna, napredovanje Dallasa bi bilo na lovu na štiri zmage vendarle kar občutno presenečenje. A kot je poudaril izvrstni analitik Iztok Franko v podkastu SOS-odmev, nič ni nemogoče, tudi ker igro Dallasa kroji izjemni strateg Rick Carlisle, v napadu pa je ogromno odvisno od Luke Dončića, ki pod žarometi le redko zataji. Ljubljančan je bil na zadnjih tekmah rednega dela že malo iztrošen, zato mu bodo dodatni prosti dnevi prišli še kako prav.

Za kanček dodatnega upanja pa se vračam na začetek − sezona je zaradi vpliva pandemije še vedno nenavadna, tako nenavadna, da se lahko rušijo trdna zgodovinska razmerja.

Naj se igre začno!