To so bili nepozabni dnevi, razpeti med tri konce tedne. Uspešne zgodbe so si kar podajale roke. Kolesarji, ki nas razvajajo že več let, so na dirkališču pod goro Fudži pisali zgodovino. Tadej Pogačar je z bronom na cestni dirki dokazal, da je mož za največje podvige, ki nikoli ne zataji in praviloma poseže po zvezdah.
Jan Tratnik je s 67. mestom dosegel uradno najslabšo slovensko uvrstitev, a ta statistika je bolj dokaz, da številke brez konteksta ne pripovedujejo resnične zgodbe. Sjuk je bil v resnici eden ključnih mož, ki je poskrbel, da se je prednost glavnine bliskovito manjšala in pripravil teren za dvakratnega zmagovalca Toura.
In seveda Primož Roglič. O dogodivščinah zasavskega orla sem prelil že preveč črnila, a vedno znova me osupne. Njegova sposobnost, kako nesreče, padce in druge scenarije, ki ne gredo po njegovih željah, pretvori v motivacijsko gonilo, je res vredna filmske upodobitve. Lahko bi se smilil sam sebi, obžaloval padce, ki so mu posneli kožo in komolec Sonyja Colbrellija, a ko pride test z velikim T-jem, je kolesar sam na kolesu, takrat iskanje izgovorov prej pomeni avtogol. Rogla je sposoben vrhunske mentalne predstave, v kateri poganja svoj film. Zlati film.
Kanuist Benjamin Savšek je dolgoletni mojster krotenja brzic, v bogati karieri je osvojil vse možne naslove, manjkal mu je le olimpijski. V Tokiu je iz svoje knjige želja prečrtal največji cilj. Pogosto se zgodi, da zadnji tekmovalci v finalu čutijo dodaten pritisk, odlično so opravili polfinale, od njih se pričakuje veliko. Iz te perspektive je bilo za Savška v resnici ugodno, da je polfinale končal "le" na petem mestu. Spoznal je zadnje napake in pasti ter napadel na polno. Kljub kroni kariere mu je ostal še zadnji naslov, s katerim želi napolniti popolnoma vse − zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala.
Teh ima na pretek komaj 22-letna Janja Garnbret. Malo slovenskih športnikov je bilo del svoje kariere tako dominantnih, da so prevladovali na večini tekem, prav na vseh pa veljali nesporni in glavni favoriti za zmago. Ta status ima brez dvoma prav gibčna Korošica, ki je v svoji glavi občutila, kaj pomeni pritisk olimpijskih iger. Njen obraz po koncu maratonske kombinacije je večkrat pokazal, da je v japonsko prestolnico prišla z enim samim ciljem, ta zlati cilj jo je težil. Ni je pa obtežil. Ko je športno plezanje postalo del olimpijske družine, je bilo jasno, da se bo morala posvetiti tudi neljubemu hitrostnemu plezanju, v katerem je bliskovito napredovala. Na balvanih je še okrepila svojo prevlado in res dominantno splezala na plezalni Olimp.
V uvodu sem omenjal pravilo vsaj štirih slovenskih medalj, ki velja vse od Aten 2004. Hkrati so svoj magični niz začeli tlakovati judoisti pod vodstvom Marjana Fabjana. Pet zaporednih iger, na katerih so njegove varovanke pobirale medalje, je res vreden vsega spoštovanja. V najslovitejši dvorani Nippon Budokan si je srebro nadela Tina Trstenjak. Neverjetno je tudi dejstvo, kako geografsko blizu so bile rojene vse šampionke, kar me spomni na prepričanje nekaterih, da se genij/prvak vzgoji in ne rodi.
Športniki s svojimi zgodbami ganejo precej ljudi, najbrž pa pozornost in čustva dobijo poseben pospešek, ko je v igri reprezentanca. Košarkarji so z uvrstitvijo v polfinale spisali težko verjetno zgodbo, ki se je začela že v Kaunasu, nadaljevala pa s štirimi zaporednimi zmagami v Tokiu. Blokado Batuma bo najbrž sanjala celotna generacija. Blokada je resda odnesla medaljo, a pod črto se je vseeno treba zavedati neverjetnih tednov, predstav in samozavestnega zagona na obrazih slovenskih košarkarjev, kjer je bilo jasno razbrati, da so verjeli, da bi v primeru morebitnega finala tam lahko ogrožali tudi Američane. Zakaj pa ne? Ostala sta samozavest in prepričanje, da sodijo na največji oder. Napovedi o ubranitvi evropskega naslova tako niso delovale kot prepotentne, ampak samozavestne. Ta je pri vrhunskih športnikih izrazito pomembna.
Omeniti velja tudi druge slovenske športnike, ki kažejo, da je slovenski šport izjemno širok: solze Ivana Trajkovića, fantastični turnir Darka Jorgića, dober olimpijski debi Kristjana Čeha, letečo Marušo Mišmaš Zrimšek in številne druge, ki so brez dvoma sanjali, a tega v Tokiu niso dosanjali. Morda pa v Parizu. Zagon in motivacijo bodo gotovo imeli, o optimalnih pogojih pa nisem najbolj prepričan ...
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje