Najboljši kolesar sveta je bleščeče začel novo sezono, saj ima za pasom rekordnih 11 zmag, med katerimi sta tudi spomenik in elitna enotedenska dirka. Kolesarske dirke so zabavne, tekmovalne, prinašajo pritisk, razočaranje in veselje. A konec koncev je to le služba (če te zabava, je vse skupaj le dodatna nagrada), ki s "tuzemskimi" težavami včasih nima veliko skupnega. Tadej Pogačar je ne nazadnje to dobro občutil prav pred enim letom, ko je iz družinskih razlogov izpustil Liege−Bastogne−Liege.

Sorodna novica Solo Tadeja Pogačarja za zmago na ardenski klasiki

Iz njegove malhe letošnjih zmag mi najprej v oči bode dejstvo, da je po vrsti zmagoval na dirkah, na katerih prej še ni okusil slasti zmage. Za uvod manj (pri)znani dirki v Španiji (Jaen Paraiso; Andaluzija), sledila je enotedenska Pariz−Nica, nato spomenik Flandrija (ki si jo je najbolj želel v tem delu sezone), v nedeljo pa še Amstel. Kot da bi želel osvojiti čim več različnih dirk. Na čim več različnih terenih. V čim bolj različnih razmerah. Dokler ima to neverjetno strast in formo. Ne bi bil presenečen, če bi v sezoni, v kateri je precej pretresel svoj koledar, zamenjal Dirko po Sloveniji (ki jo je med vsemi sploh največkrat vozil) na primer z Dofinejo. V tej sezoni je njegov urnik res nepredvidljiv.

Veliko bolj predvidljiva pa je njegova forma. Če je na začetku kariere kot motor letel predvsem na etapnih dirkah, je postal prava zvezda stalnica tudi na enodnevnih klasikah. Lani septembra je na svetovnem prvenstvu v Avstraliji osvojil 19. mesto. Zakonitosti (in omejitve) reprezentančnih akcij so dobro znane, od takrat je Pogačar dirkal na osmih enodnevnih dirkah, na teh je zmagal kar petkrat, najslabša uvrstitev pa je četrto mesto. Izjemno!

Vzorec je jasen. Čim daljša dirka je, več verjetnosti obstaja, da bo Pogačar zmagal. Čim več višinskih metov mora karavana premagati, večja je verjetnost, da bo kapetan UAE-ja zmagal. Če se oba dejavnika poklopita, je verjetnost (v primeru dobre forme seveda) še toliko večja. Dirke, ki so daljše od 250 km, so maratoni na izčrpavanje (izjema je seveda Milano–Sanremo). Na koncu ostanejo najboljši in moralo bi se zgoditi veliko presenečenje, da ne bi zmagal kolesar, ki je tisti dan v najboljši formi.

Sorodna novica Ali je lahko Pogačar še boljši? "Če sem iskren, ne vem."

Naslednja lastnost, ki se vse bolj izrisuje, je zrelost, ki se kaže tako v taktični dovršenosti, preizkušanju novih možnosti, hitrih napadov in čim manjšega paničarjenja ob neugodnih novicah, kot je bila na Amstlu prav gotovo več kot 20-kilometrsko negotovo čakanje na primerno mesto za menjavo kolesa. Na dnu klanca je bilo optimalno mesto, saj je tam izgubil najmanj časa, ob dobri formi pa je preostalo deseterico ubežnikov ujel hitreje kot v 400 metrih. Impresivno.

In ravno kombinacija vsega naštetega se razkriva pred sredno Valonsko puščico. To je dirka, ki je med sezono večkrat pristala, izginila in se vrnila na njegov seznam spomladanskih dirk. Trasa bi mu po številkah morala ustrezati (dobrih 200 kilometrov in 3000 višinskih metrov), a je na prvi vtis vseeno nekoliko prelahka, da bi lahko v vsej sili izkoristil svoje prednosti in odlično formo. To se morda sliši malce nelogično, a že prej sem razložil, da najbolje blesti v igri izčrpavanja (z več kot 250 km), puščica pa se praviloma odloča na zadnjem od treh vzponov na Mur de Huy, ki pa je za Pogačarjev okus morda celo prestrm (1,3 km, povprečni naklon 9,8 odstotka).

Sorodna novica Lahko Pogačar postane tretji z ardenskim hat-trickom?

A če nas kaj uči letošnja pomlad − ne stavi proti Pogačarju, ki je v življenjski formi. Naloga ekipe je jasna, dirko je treba narediti težjo, da zažarijo vse njegove prednosti, kar je tako sijajno demonstriral tako v Flandriji kot Amstlu. Sanremo je dobro pokazal, da čakanje na zadnji klanec ni dovolj, na prvem spomeniku sezone jih pretirano več ni, tu v Ardenih pa so. Z veseljem bom spremljal ta teden, ko za piko na i pride še (slovenski) Liege, kjer bo prvič v sezoni tekmoval proti Remcu Evenepoelu.

Mladega Belgijca bomo maja spremljali predvsem v boju proti Primožu Rogliču na Giru, Pogačarja pa po počitku in višinskih pripravah proti Jonasu Vingegaardu na Touru. Športni navdušenci imajo včasih kratek spomin, zna se zgoditi, da bo končna ocena Pogačarjeve sezone preveč odvisna od razpleta na Dirki po Franciji. Zato velja še enkrat poudariti − nastopi, ki jih je demonstriral to pomlad, so res nekaj zunajserijskega in težko ponovljivi.

Tudi zato, ker tako očitno kaže strast. Do športa in zmag(ovanja).