Zlata Italija, srebrna Poljska, bronasta Brazilija. Ko je slovenski štab pogledal edine reprezentance, ki so turnir končale pred njo, je videl elito. Tri ekipe, ki svetovni odbojki vladajo tri desetletja. Danes, ko je konkurenca v večini športov izjemno razvejana, res težko najdemo še podoben primer, da bi na zadnjih devetih svetovnih prvenstvih zlato medaljo osvajale le tri reprezentance.

Sorodna novica Slovenci osvojili niz, a ostali brez brona; Italijani četrtič svetovni prvaki

Ko se je začela italijanska prevlada (naslovi v letih 1990, 1994, 1998), je bila slovenska reprezentančna odbojka v povojih, brez enega samega nastopa na velikih tekmovanjih. V kvalifikacijah za svetovna prvenstva sploh ni igrala, na prvenstva stare celine se ji ni nikoli uspelo prebiti.

Ko je štafeta na svetovnih prvenstvih prešla v brazilske roke (2002, 2006, 2010), je Sloveniji uspel preboj, saj je nanizala prve tri nastope na evropskih prvenstvih, kamor se je prebila trikrat (2001, 2007, 2009), kjer pa je bila zgolj udeleženka. Izgubila je namreč vseh 11 dvobojev, skupna razlika v osvojenih nizih pa je bila 6:33.

Naslednja naslova (2014, 2018) sta nato pripadla Poljski, zadnji pred našimi očmi pa se je spet vrnil v italijanske roke (2022). Slovenija pa je v tem obdobju naredila še dva ogromna koraka proti vrhu, kar pričajo tri srebrne medalje na evropskih turnirjih ter četrti mesti na svetovni ravni (ob tem svetovnem prvenstvu še v lanski Ligi narodov).

Sorodna novica Naj prevlada ponos: Slovenija z dna do 4. mesta na svetu

Kaj je bilo torej ključno? Na eni strani je šlo za neverjetno zgodbo ACH Volleyja, ki je leta 2007 presenetljivo dobil evropski pokal CEV, tri leta pozneje pa se še bolj senzacionalno uvrstil v polfinale Lige prvakov. Doma se je ustvarila kakovost, ki je ni bilo več mogoče zadržati in se je razširila po Evropi. Dovolj zgovoren je tale številski podatek: na EP-ju leta 2009 je kar devet od 12 članov igralo v Sloveniji (vsi za ACH), leta 2015 sta bila taka le še dva. Igralci so po tujih in dobrih evropskih klubih le še napredovali in rasli.

Na uvodni tekmi EP-ja 2013 so presenetili branilca naslova Srbijo s 3:1, a izkazalo se je, da je bila to njihova edina zmaga na tem turnirju, nato so ostali celo brez bojev na izpadanje. Nekako so šli po poti košarkarjev, ki so večkrat predtem na velikem turnirju že znali presenetiti kakšnega velikana, a v pomembnih tekmah praviloma popustili in igrali pod svojimi sposobnostmi. Dobro se spomnim (vedno) optimističnega novinarja Vala 202 Boštjana Reberšaka, ki je po koncu tekmovanja vzneseno razmišljal o neverjetnem potencialu teh fantov in poudarjal, da potrebujejo boljše pogoje, vključno s kakovostnimi selektorji iz tujine.

Sorodna novica Konec svetovnega prvenstva, začetek olimpijskih sanj

In to se je tudi zgodilo! Ključno stopničko je premagal Italijan Andrea Giani, ki je Slovenijo leta 2015 popeljal do zgodovinske medalje, dve srebrni je osvojil njegov rojak Alberto Giuliani, uspešen je bil tudi Srb Slobodan Kovač (ki je mimogrede s Srbijo dobil finale leta 2019). Zadnji selektor Mark Lebedew se ni izkazal kot najboljša rešitev (a ne v taktičnem pogledu, bolj je škripalo v kemiji), zveza je tvegala in tik pred zdajci pripeljala Gheorguja Cretuja, ki gotovo ni razočaral. Ravno pozna menjava je zdramila ekipo in kaže, kako pomemben vidik predstavljajo selektorji.

Priprave tako niso bile optimalne, zato pa je imela Slovenija več sreče pri drugih dejavnikih, kot je bil odvzem ruske organizacije. Nikakršnega dvoma ni, da so tekme v Stožicah ponesle slovensko reprezentanco, svoje pa je dodal tudi prilagojen tekmovalni sistem, ki je šel državama gostiteljicama še kako na roke. Slovenija je namesto vloge sedmega nosilca dobila drugega, in to je brez dvoma olajšalo pot do polfinala (v običajnem sistemu bi z Ukrajino igrala v osmini finala, v četrtfinalu pa z zmagovalcem dvoboja Srbija − Nemčija). A priložnosti je pač treba izkoristiti in Slovenija jo je.

Za Slovenijo je neverjetno obdobje, od leta 2015 naprej je nastopila na šestih velikih tekmovanjih (manjkata le uvrstitvi na olimpijske igre), v tem času pa se je kar štirikrat uvrstila v polfinale, kar ni naključje, ampak dokaz kakovosti. To je v tem času uspelo le še Italiji, Poljski in Rusiji. V spodnji tabeli so vse evropske reprezentance, ki so v tem času osvojile vsaj eno medaljo.

Izjemni kakovosti in uspehom manjkata le dve stvari − zlata medalja in nastop na olimpijskih igrah, kar je brez dvoma cilj te generacije. Ne gre spregledati dejstva, da je povprečna starost slovenske reprezentance leta 2013 (torej tik pred začetkom preboj med elito) znašala 25 let in pol, danes pa 30 let in pol (povprečna starost začetne postave pa je še leto višja).

Pariz 2024 torej kliče. Nov sistem kvalifikacij je ugoden, kar pomeni, da ima Slovenija precej možnosti, da se tja uvrsti. Včasih je na poti do cilja potreben tudi kanček sreče. Francija je v polfinalu kvalifikacij za OI 2020 proti Sloveniji že zaostajala z 0:2, uspel ji je preobrat, danes pa je olimpijski prvak ...