V oči bode spoznanje, da je prav v vseh šestih že končanih serijah celotne končnice prav vselej slavila zmago ekipa, ki je imela prednost igranja na domačem parketu, kar le potrjuje tezo, da so izidi v rednem delu še kako povedni za razmerja v končnici (popolnoma drugače je, denimo, na hokejskih ploskvah Lige NHL).

Še bolj presenetljivo pa je dogajanje okrog Kyria Irvinga (Boston) in Kevina Duranta (Golden State).

Boston je lani ustvaril eno največjih presenečenj, izjemno mlada ekipa se je prebila vse do konferenčnega finala, kjer jo je ustavil šele Cleveland, za katerega je takrat še igral LeBron James. V mlado armado Keltov sta se letos vrnila prekaljena all star igralca Irving in Gordon Hayward, ki sta lani sezono končala poškodovana (Hayward je v resnici igral le prvih pet minut v sezoni, preden si je grozno poškodoval nogo).

Enačba finalist vzhoda + 2 all star igralca je za marsikoga pomenila, da je Boston prvi favorit svoje konference, ki bi moral resno ogroziti dinastijo Golden Stata, v resnici pa je padel stopničko nižje in bil v konferenčnem polfinalu proti Milwaukeeju popolnoma nemočen. Izpad proti najboljši ekipi rednega dela še ne pomeni koraka nazaj, zato pa v tej funkciji nastopa natančnejši pogled, ki kaže, da se je ekipa sesula same vase. Glavni krivec pa je prav Irving.

Eden najspretnejših košarkarjev velja tudi za fantastičnega igralca v zaključkih najpomembnejših tekem (dobro se še spomnimo trojke, ki je dokončno odločila zmagovalca sedme tekme finala 2016). V Clevelandu mu je bilo ob Jamesu dovolj igranja vloge druge violine, želel je dobiti svojo ekipo. Z Bostonom je dobil izjemno nadarjene igralce, a kot vodja se je izkazal kot izjemno nespreten. S svojimi izjavami v slogu "oni" se je odtujil od soigralcev, hkrati pa ves čas nespretno odgovarjal na vprašanja o svoji prihodnosti (kmalu bo postal prosti igralec) in se na tekmi vseh zvezd neposrečeno spogledoval z Durantom. Hitro so se razširile govorice, da bi se poleti lahko našla v Madison Square Gardnu.

Košarka je ekipni šport, v katerem moštvo kljub največjemu zvezdniku potrebuje precej kakovostnih igralcev, ki morajo biti povezani in morajo verjeti v en cilj. Boston pa je bil ves čas prežet z nezadovoljstvom igralcev, ki morajo žrtvovati svojo minutažo. Ko je Irving na slabi tekmi iz igre metal le 7/22, se je nespretno odzval: "Moral bi metati 30-krat, tako dober strelec sem." Irving je padel na izpitu, si zabil avtogol in skoraj zagotovo kupil vozovnico za prestop drugam.

Na drugi strani imamo Kevina Duranta, najboljšega košarkarja zadnjega obdobja. Bojevniki so brez dvoma najboljša ekipa zadnjih petih let. Ekipa z rekordnimi 73 zmagami se je leta 2016 okrepila s takrat drugim najboljšim igralcem na svetu. Zmagovalna formula je v tem primeru delovala, saj je Golden State osvojil dva naslova, v tem času pa se je igra Bojevnikov precej spremenila, saj se je ekipa, ki je temeljila na ostrostrelskem paru Steph Curry – Klay Thompson precej podredila Durantu. Igra je postala nekoliko počasnejša, predvsem Curry je v končnici vidno padel. In potem se je zgodilo, na peti tekmi izjemno izenačenega polfinala Golden State – Houston se je poškodoval Durant. Houston je dobil idealno priložnost, da vendarle preskoči večno oviro, James Harden pa se dokaže, da je tudi v končnici na najpomembnejših tekmah sposoben največjih stvari.

Razplet je znan – Bojevniki so brez Duranta dobili obe tekmi, zanimiva pa je primerjava statistike Curryja in Hardna v zadnjih četrtinah pete in šeste tekme skupaj.

Curry je v trenutku Durantove poškodbe oživel in prevzel odgovornost. V trenutku, ko je dvakratni zaporedni MVP finala odšepal z igrišča, je začel igrati živahneje, žoga je začela krožiti hitreje. Sprememba ritma je popolnoma porušila igro Raket. Harden je v zadnjih osmih minutah le enkrat vrgel na koš.

Golden State brez Duranta seveda ni boljši, je pa drugačen. Košarka je ekipni šport. Golden State se je hitro prilagodil po poškodbi DeMarcusa Cousinsa in še hitreje po poškodbi Kevina Duranta. A ne gre le za oba ostrostrelca Curryja in Thompsona. Ekipa se je odzvala v celoti. V Oaklandu največ pozornosti seveda žanje prva peterka (vsak se je že prebil na all star), ampak moč ekipe se kaže, ko v pomembnih trenutkih s potezo ali dvema zablestijo tudi drugi igralci. Kevon Looney je tako v zadnji četrtini pete tekme ukradel žogo Hardnu, blokiral met Chrisu Paulu, ujel dve odbiti žogi in podal Thompsonu za zadnji/odločilni koš, v zadnji četrtini šeste tekme sam zadel koš, s katerim so Bojevniki povedli in vodstva niso več izpustili, nato pa še blokiral trojko Geraldu Greenu. Košarkarske ekipe ne sestavlja le prva peterka, ampak vsaj še toliko igralcev, ki se lahko izkažejo prav v takem trenutku.

To je razlika med prvaki in ekipami, ki mislijo, da imajo kakovost prvakov.