Največje škotsko mesto je sprejelo predstavnike šestih športov, Berlin pa je kot pridružen soorganizator gostil atlete. Športniki so se tokrat zbrali v središču Bavarske, kjer se je družina razširila na devet športnih panog.
Dogodek se je izkazal kot uspešna različica mini evropskih olimpijskih iger, ki je prinesla veliko pozitivnih posledic, ki pritičejo tovrstni obliki organizacije. Športi, ki se običajno znajdejo v senci popularnejših panog, so prejele precej več medijske pozornosti.
Vsekakor moram začeti z namiznim tenisom, v katerem je Darko Jorgić navdušil s prebojem v finale posameznikov. Že lani sem bil na olimpijskih igrah v Tokiu (če odmislim vse zgodbe z medaljo) najbolj navdušen prav nad Hrastničanom, ki mu je s prebojem v četrtfinale uspelo spisati izreden uspeh. Ta je bil žal neupravičeno spregledan. S prvo posamično medaljo na velikih tekmovanjih je le potrdil svoj potencial, navdušila pa me je tudi njegova ambicioznost, saj je jasno napovedal, da se spogleduje tudi z olimpijsko medaljo. Pri tem pa ne beži od trde poti, saj se zaveda potrebe po treningih z bolj kakovostnimi (azijskimi) tekmeci.
Med novimi športi je bilo športno plezanje, ki je popolnoma minilo v znamenju Janje Garnbret. 23-letna Korošica je v treh disciplinah posegla po zlati medalji. Predstavljena je bila kot ena od obrazov iger, visoka pričakovanja je potrdila s hat-trickom medalj. Uspešna je bila tudi v novi obliki kombinacije, ki zdaj nima več hitrostnega plezanja in je zategadelj še bolj pisana na kožo olimpijski prvakinji. Umeščenost stene v mestna središča prinese veliko gledalcev, športno plezanje je urbani šport, dinamičen in nepredvidljiv in ni presenetljivo, da je postal del olimpijske družine.
Seveda se najde tudi kakšen negativni vidik. Če bo ostalo pri združenem štiriletnem koraku, bodo manjša mesta, ki bi želela gostiti zgolj prvenstvo v enem športu, izgubila polovico možnosti za pridobitev organizacije. Morda bi bila rešitev v skupni organizaciji dveh ali treh mest (morda celo regij), ki bi gostila po tri ali štiri panoge, kar bi bila priložnost seveda tudi za Slovenijo.
Nekaj zmede prinaša tudi odnos in/ali rivalstvo z evropskimi igrami, ki so bile ustanovljene leta 2012, do zdaj pa so bile izvedene v Bakuju 2015 in Minsku 2019, naslednje leto pa jih bo gostil Krakov.
Prevelika količina tekmovanj in nejasna ločnica prinašata prej zmedo kot rešitev.
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje