Čeprav imam zelo rad različne lestvice in statistike, mi izbori tipa športnik leta ali iskanje najboljšega vseh časov (1) v resnici nikoli niso bili pretirano všeč. Zakaj? Ker gre za neprimerljive stvari. Ne samo, da se na isto tehtnico skuša spraviti jabolka in hruške, ampak zraven tlačimo še posušeno sadje, brokoli in orehe. Skratka, preveč različnih stvari (beri: ljudi), ki imajo med seboj le dva skupna imenovalca: vsi so športniki in prav vsi so se preklemano trudili za svoj uspeh.

Sorodna novica Kristjan Čeh, Urša Bogataj in mešana skakalna ekipa športniki leta 2022

Izbor športnik leta ima v sebi gensko napako − izvira iz športnega primerjanja. A če v enakih športnih arenah vemo, kaj je boljše in več vredno (se pravi tisto, kar je večje, daljše in/ali hitrejše), tega žal (oziroma na srečo) ne moremo vedeti ali oceniti, ko med seboj primerjamo tekmovalce iz različnih športov.

Kaj je več vredno? Naslovi? Rekordi? Zmage? Konkurenčnost? Ni težko ugotoviti, da je konkurenčnost v nekaterih športih (denimo teku na 100 metrov, košarki ali nogometu) bistveno večja od tistih, s katerimi se (kot pogosto slišim kritike) "resno ukvarja le nekaj držav" (smučarski skoki, kajak in kanu, kegljanje ...).

Nekateri v to (ne preveč razširjeno kategorijo) uvrščajo tudi metalce diska, med katerimi je na svetovni sceni letos brez kančka dvoma najbolj blestel prav Slovenec Kristjan Čeh in se med drugim ozaljšal z naslovoma svetovnega prvaka in evropskega podprvaka. Besedo disk v razvoju teh misli lahko mirno zamenjam tudi s kladivom, kjer je nekoč blestel Primož Kozmus in med drugim osvojil tako naslov olimpijskega kot svetovnega prvaka (za kar je bil prav tako razglašen za športnika leta. In to trikrat).

Luka Dončić je ta hip najboljši športnik v enem najbolj svetovno razširjenih športov. S svojimi vragolijami in statistiko opozarja nase, kaže svoj razkošni talent, ki ga občudujejo in cenijo tudi največji košarkarski asi ter poznavalci. A narava športa je pač taka, da imajo nemalokrat (najbrž celo prepogosto) prednost športniki iz posameznih panog, ki so dejansko tudi prišli do nekega naslova ter lovorike in tako niso pustili zgolj (namenoma pretiravam) umetniškega vtisa. A četudi ekipni športniki pridejo do zmage, je potem še vprašanje zaslug: kdo in koliko natančno je zaslužen za končni uspeh? Ja, (v tovrstnih izborih) je to eno od prekletstev ekipnih športov.

Ni presenečenje, da so bili v času samostojne Slovenije za športnika leta nagrajeni le trije asi iz ekipnih športov (po vrsti Anže Kopitar, Goran Dragić in Luka Dončić). Smo čudni? Ne znamo nagraditi "prave" kakovosti? Saj veste, tiste največjih razsežnosti (kar koli naj bi to že pomenilo).

Sorodna novica Argentinci na krilih Messija in Alvareza s 3:0 strli medle Hrvate

Ker je trava vedno bolj zelena na drugi strani, poglejmo še malo drugam. Te dni se končuje svetovno prvenstvo v nogometu, kjer je vse pripravljeno, da naslov osvoji Argentina, Lionel Messi pa tudi uradno postane najboljši igralec vseh časov (1). Že zdaj je tam-tam, nogomet je kralj športov, v Argentini ima status religije, torej bi pričakovali, da je v svoji karieri serijsko pobiral nagrado argentinskega športnika leta. A je ni, to nagrado je dobil le dvakrat (2011, 2021), tako kot Diego Maradona. Največ nagrad (po tri) sta dobila boksar Santos Laciar in tenisač Guillermo Vilas. V isti sapi je treba dodati, da imajo Argentinci le enotno kategorijo, v kateri so združeni tako moški in ženske. A da ne bo pomote, v času Messijeve razkošne in zunajserijske kariere so nagrado dobivali (za marsikaterega bralca tega zapisa) tekmovalci iz eksotičnih športov, kot so hokej na travi (Luciana Aymar), polo (Adolfo Cambiaso) ali judo (Paula Pareto). Kako slepi so lahko Argentinci??

Sorodna novica Francozi končali maroško pravljico, v nedeljo spopad Mbappeja in Messija

Južnoameričani se bodo v finalu svetovnega prvenstva pomerili s Francozi, kjer ima nogomet prav tako izjemno mesto in pomen. Ampak ste vedeli, da so bili do zdaj za francoskega športnika leta izbrani le štirje nogometaši? (Zadnji je bil Zinedine Zidane leta 1998). Tudi galski petelini očitno najbolj cenijo ase v individualnih športih − največ tovrstnih naslovov sta zbrala voznik formule ena Alain Prost in kolesar Bernard Hinault (oba po štiri). A tudi Francozi znajo nagraditi tekmovalce iz (našega zornega kota) manj zanimivih in razširjenih panog, kot sta judo in alpsko smučanje. Marsikdo se je pri nas spotaknil ob Žana Kranjca, ki je bil uvrščen na tretje mesto. Smučar iz Vodic letos ni dobil niti ene tekme za svetovni pokal, "rešilo" ga je olimpijsko srebro. No, tudi Francozi so znali nagraditi (spet namerno karikiram) enkraten preblisk, ki se je zgodil na največjem odru, torej na olimpijskih igrah. Carole Montillet je bila leta 2002 izbrana za športnico leta (v takrat še enotno spolni kategoriji), čeprav v sezoni 2001/2002 ni dobila niti ene tekme za svetovni pokal, je pa postala olimpijska prvakinja v smuku.

Takih držav in primerov je še ogromno. Tudi v Italiji so bili do zdaj nagrajeni le štirje nogometaši, pa si ne mislimo, da so zato pri slovitem športnem časopisu La Gazzetta dello Sport malo čez les. Niso.

To je pač posledica primerjanja v osnovi popolnoma neprimerljivih stvari. Pa seveda iskanja novih zgodb, ki pritegnejo pozornost javnosti v neki državi. Le malokdo je prav vsako leto pripravljen nagrado deliti vedno istemu športniku (pa naj bo še tako dominanten). Ljudje imamo radi vedno nove zgodbe.

Sorodna novica Čop spet razburja: Kateri športniki prinašajo slavo Sloveniji?

Seveda je prav, da obstaja športnik leta, a ta izbor zame prvenstveno ni namenjen primerjanju športnikov in različnih panog, ampak mi predstavlja praznik (slovenskega) športa. Trenutek, ko se lahko poveselimo široke pahljače uspehov, pokažemo medsebojno spoštovanje do vseh športnikov in panog ter se spomnimo vseh lepih trenutkov, ki so nam jih športniki pripravili čez leto. Pa naj si bo to v dvoranah Lige NBA, hokejskih ploskvah Lige NHL, atletskih metališčih, belih strminah, smučarskih skakalnicah, tatamijih, plezalnih stenah, bazenih, peščenih in blatnih progah za motokros ali cestah, po katerih se podijo kolesarji. Prav vsi so se morali še kako odrekati, trenirati in zmagovati v različnih kategorijah, da so lahko prišli v samo smetano svojega športa.

Za vse to si ne zaslužijo delitev ali kritik, ampak zgolj spoštovanje.

Opomba:
(1) - edini pravilni izraz je seveda najboljši do zdaj in ne najboljši vseh časov.