Zdravstvene težave, ki jih je imela večina slovenskih rokometašev, so bile brez dvoma neprijetne in so zagotovo ovirale Slovence. Ne pozabimo, trojica zaradi tega vzroka ni mogla obleči športne opreme in pomagati na igrišču.
A to ne spremeni dejstva, da je imela Slovenija na odločilni tekmi proti Egiptu, kjer je za napredovanje potrebovala zmago, vse vajeti v svojih rokah. Še na začetku drugega polčasa je vodila z visoko prednostjo petih golov (15:10), Egipčani so postajali vse bolj nervozni, jezil pa jih je Klemen Ferlin, ki je ukrotil rekordnih 18 žog. Serija golov v prazno mrežo je tekmo odprla, a skoraj vsi strokovnjaki opozarjajo v en glas − kriva ni bila moderna taktika igranja brez vratarja, ampak šolske napake, ki so v nekaj minutah izbrisale težko prigarano prednost.
Je zaradi bolezni v zaključku zmanjkalo moči? Zbranosti? Morda, a fantje so grizli do zadnje sekunde, ko so tudi izvlekli remi. Pirov remi. Bolj moti serija izgubljenih žog, nezmožnost pogosteje raztegniti igro na krila (Blaž Janc na desnem položaju sodi v sam svetovni vrh in ima za seboj zelo dober turnir), nemoč na levi strani napada in prepogosto stihijsko tkanje na postavljeno obrambo. Morda bi moral selektor Ljubomir Vranješ v takih trenutkih glasneje predramiti svoje varovance. Spomnite se le kričanja "igrajte, kot da je konec sveta".
Besedo kričanje smo slišali dan po tekmi, ko se je oglasila Rokometna zveza Slovenije (RZS) in sporočila, da je "bilo zastrupljenih 12 igralcev. Fantje so kričali od bolečin, bruhali in hiteli na stranišča, kot bi jim šlo za življenja." V zgodbo se se vmešali še Danci in odprlo se je vprašanje, ali so naročene pice prihajale iz restavracije ali zunaj mehurčka.
A tudi na tem mestu se mi zdi fokus napačen. Kdor koli je kadar koli kot turist potoval v Egipt, je bil opozorjen na tamkajšnjo hrano, ki lahko povzroči prebavne težave. Od profesionalcev na najvišji ravni se pričakuje, da preveri vse dejavnike, ki bi kakor koli lahko vplivale na zdravje ali pripravljenost športnikov. Kuhar kot del ekipe se na tem mestu zdi samoumevna rešitev, ki pa najbrž ni poceni in je zveza tudi v preteklosti praviloma ni uporabljala. Štab RZS-ja je sicer organizatorjem turnirja v Egiptu vnaprej posredoval želje glede jedilnika, te pa so tudi bile upoštevane.
Pod črto se zdi zapravljena priložnost, pozabimo na dogodke okoli zadnje tekme. Slovenija je imela v resnici na tem turnirju nemalo sreče in ji na poti do četrtfinala ni stala nobena reprezentanca iz res najvišjega ranga, ampak bolj kot ne tiste, ki spadajo v isto skupino kot Slovenija − torej nekdo, ki čaka iz druge vrste in lahko z malo sreče in seveda dobrimi predstavami poseže po polfinalu in medaljah. To je Sloveniji v preteklosti že uspevalo.
Iz napak se največ naučimo, naslednji izziv je blizu – pomladne kvalifikacije za olimpijske igre, uvrstitev v Tokio ni samoumevna niti misija nemogoče. Seveda s kakovostno analizo dogajanj v Egiptu, prilagoditvami in dobrimi pripravami za kvalifikacije. Reprezentanca je dovolj kakovostna, da se uvrsti na poletni turnir. Vse je v glavi.
PS: Vprašanja (ne)primernosti uživanja pic med samim turnirjem se zaradi pozitivne naravnanosti in zgornjega odstavka raje ne bom dotikal.
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje