To sem vedno razumel kot kolektivno nezavedno in zgolj del večnih univerzalnih vprašanj, ki si jih zastavlja človeštvo. Saj veste: 'Od kod prihajamo?' in 'Kam gremo?'

Sorodna novica Boj proti praznini: Ko 0 postane 1

V resnici s smrtjo nisem imel prav veliko srečanj ali izkušenj. Od tistih najbližjih bi lahko izpostavil dve: najprej samomor sošolca v srednji šoli in nekaj let pozneje očetovo smrt. Obe sta prišli hipoma in nepričakovano ter pustili bolečino in vprašanje "zakaj". Z eno potezo te naseklja na kose, potem pa se moraš nekako sestaviti in iti naprej. Seveda moraš iti naprej!

Človek take dogodke nekako predela, jih pospravi nekam v glavo in ves čas nosi s seboj. Če so v zavednem delu, o njih zelo pogosto premišljuje in/ali govori na glas, če so v nezavednem, jih tam premleva, potem pa občasno bolj ali manj silovito butnejo na plano. Ni skrivnost, da se v Številkah tudi zato ukvarjam s takimi temami, ki desetletja plavajo v nezavednem. Ko se prebijejo na površje, nastanejo epizode o samomoru ali smrti.

Sorodna novica Med starejšimi je veliko modrih ljudi, ki bi lahko v okolju še veliko prispevali

Prejšnji teden sem v Številkah gostil dr. Milico Gregorič Kramberger in priznam, da mi pogovor še vedno ostaja v zavesti. Tako zaradi njenega empatičnega pristopa kot seveda vsebine, ki jo je delila s poslušalci. Gospa je vodja centra za kognitivne motnje na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, zato sva se pogovarjala predvsem o demenci.

Ne, sam se z demenco še nisem srečal, zato v resnici nimam izkušenj. No, razen posrednih stikov, kot je bil sramežljiv dotik pri nevrologiji ter nekaj ogledov filmov. Tudi nevrologinja je v v oddaji sama rekla, da si ne mora predstavljati, kako človek v resnici doživlja demenco. Sam si v matematičnem svetu ničel in enic predstavljam kot postopoma vse pogostejšo izgubo identitete, ko ne prepoznaš predmetov, okolice ali ljudi (0), potem pa se ti to zavedanje povrne (1). In ti kratki stiki, preklopi, morajo biti res neprijetni, da ne rečem grozni. Ko se zavedaš, da izgubljaš samega sebe. To ni telesna smrt z enim zamahom. To je postopna smrt identitete.

Prijatelj Lenart občasno bere te tekste in me nemalokrat motivacijsko, a konkretno z besedami zbode med rebra: "In kaj si sploh hotel povedati s tem besedilom?"

Sorodna novica Novi presejalni testi za zgodnje odkrivanje demence

Torej, da ne bo ta kolumna obstala v zraku. Po uradnih ocenah v Sloveniji z demenco živi približno 35.000 ljudi. Če po (zelo konservativni) oceni vsak od teh živi ali pa tesno pozna vsaj tri (zelo bližnje) ljudi, pridemo do reda velikosti 100.000 ljudi, kar me pripelje do ocene, da se bo najbrž zelo veliko od nas enkrat v življenju tako ali drugače še srečalo z demenco, ki je zelo zahtevno stanje. Ker verjamem, da je človek človeku vedno človek, se poraja pomembna tema o ohranitvi človekovega dostojanstva, kar je poudarila tudi gostja.

Med drugim pa je poudarila, da bi lahko "skoraj 44 odstotkov demenc preprečili oziroma uspešno odložili". Recept je na papirju v resnici precej preprost − zdrav način življenja. Človek se od drugih bitij razlikuje po tem, da je zmožen miselnega potovanja skozi čas. Načeloma se lahko zaveda, da lahko njegova dejanja vplivajo na kakovost življenja čez 20 morda 50 let, a realne težave so prepogosto tu in zdaj: nekompetenten šef, neodplačan kredit, majhni otroci ...

Optimist v meni verjame, da imamo v sebi dovolj moči za potrebne korake. Na eni strani, da v primeru neznanja, kako ravnati s človekom z demenco (ali pa zgolj sumimo na simptome!), poiščemo ustrezno strokovno pomoč, na drugi strani pa, da sami aktivno in preventivno delujemo za svoje zdravje. S tem največ naredimo zase in za družbo kot celotni sistem. Človek naj bo res človeku človek.