Tudi najbolj pridni kronisti trenerskih menjav imajo pri zapisu vseh permutacij pri Olimpiji nemalo težav. Če se spomnimo matematičnih lekcij, se kombinatorika malce zaplete, ko v igro vpletemo ponavljanje. V primeru Olimpije je ponavljanj (trenerskih imen) kar nekaj, pravzaprav veliko, kar pove veliko o slogu dela in pričakovanj Milana Mandarića.

Sorodna novica Milan Mandarić odpustil Safeta Hadžića

Škarje in platno je v Olimpiji prevzel poleti 2015 in prestolnico vsaj za kratek čas dvignil na noge. Ta je namreč kar dve desetletji čakala na nov naslov državnega prvaka, dočakala ga je že v prvi Mandarićevi sezoni in dosežek ponovila v tretji.

Čeprav je pogosto govoril o viziji, preporodu, všečni igri in rasti v stabilen regionalen klub, pa se je bilo težko otresti občutka, da je bila njegova glavna motivacija predvsem osebni zaslužek. S tem načeloma ni nič narobe, ne nazadnje je podjetnik, in ne dobrodelna ustanova.

A njegova računica se ni popolnoma izšla, sicer ne bi imel takih težav pri prodaji kluba, o kateri se je nekaj časa le šušljalo, zadnje mesece pa tega niti ne skriva več. Njegova računica je imela v resnici nekaj težav že v samem začetku. Vajen nogometnih pravil na Otoku je pričakoval precej večji dotok denarja iz naslova televizijskih in sponzorskih pogodb. A naša (nogometna) realnost je žal drugačna.

Sorodna novica Kdo bo sploh še pripravljen biti trener Olimpije?

Marsikatero potezo je želel potegniti preveč na hitro, brez podrobnega premisleka, kamor brez dvoma spada tudi trenersko vprašanje. Če se je svetovna nogometna javnost januarja čudila, ko je vodilna Barcelona zamenjala trenerja Ernesta Valverdeja, je Mandarić to potezo v Ljubljani potegnil že drugič. Prvič že leta 2015, ko je odpustil Marijana Pušnika (njegov drugi naslednik Rodolfo Vanoli je nato osvojil naslov prvaka), zdaj je to storil s Safetom Hadžićem. Nekaj sorodnega bi lahko šteli tudi za zgodbo iz leta 2018, ko ni podaljšal pogodbe z Igorjem Bišćanom, ki ni prinesel le dvojne krone, ampak dokaj kakovosten nogomet.

Trenerski posel je krut in pod vplivom težko izmerljive hitrosti, ki jo živimo na začetku tretjega tisočletja. Vsi hitimo in si marsičesa želimo. Tudi rezultatov, ki običajno terjajo kar nekaj časa. Ko smo lačni, v trgovini lahko takoj kupimo tri kilograme kruha, lastnik ali investitor, lačen uspehov, pa ne more takoj kupiti treh lovorik. Tako preprosto pač ne gre. Veste, koliko trenerjev je vodilo West Ham v prvih 87 letih? Pet (5). Natanko pet. Nato se je zgodil preplet pričakovanj, hitrejšega življenja in dejanskih izidov.

Seveda ne pravim, da bi vsak trener, ki bi na določenem mestu deloval pet ali deset let, klub vselej pripeljal do načrtovanih višav, tudi tako ne gre. Vsekakor pa si vsak zasluži dostojno priložnost in človeškost, da se z njim ne ravna kot potrošnim blagom, ki se ga lahko kadar koli zamenja (in po potrebi nato spet uporabi, s čimer ima Hadžić še največ izkušenj).