V konstantno spreminjajočem se okolju najmočnejše košarkarske lige na svetu je zanimivo spoznanje, da gre za iste štiri ekipe, ki so se v isto fazo tekmovanja prebile že v končnici leta 2020. Marsikdo neupravičeno meče senco dvoma na dogajanje v Orlandovem mehurčku, letošnja končnica bolj potrjuje tezo, da se je omenjena četverica pač najbolje prilagodila na takrat zunajserijski (in enkraten?) dogodek in obliko tekmovanja.

Sorodna novica Lakersi na krilih izjemnega Jamesa izločili branilce naslova Bojevnike

Drugo veliko spoznanje pa govori o malo manj stabilni trdnosti in napovedljivosti rednega dela sezone. Končna lestvica po 82 tekmah je namreč izredno natančno napovedovala dogajanje v zaključnih fazah končnice. Vsaj v veliki večini primerov. Presenečenj je malo, še redkeje pa nižjepostavljeni nosilec pride vse do velikega finala. Boston in Denver sta v konferenčnih finalih sicer jasna favorita, a če bi se na največji oder uvrstila Miami in Los Angeles, to ne bi bil več tak izrazit potres, kot bi bil morda še nekaj let nazaj.

Tako pri Jezernikih kot Vročici gre za izjemno vodeni ekipi, s precej jasnim ciljem, organizacijo in strategijo (navkljub občasnim organizacijskim napakam in "LeBronovi ceni"). Naslednje besede so namenjene predvsem Lakersom, ker igrajo v isti konferenci kot Dallas, s katerim tako radi vlečemo vzporednice.

Mavsi so bili večji del sezone po številu zmag pred Lakersi, v zadnji tretjini so imeli po enakem številu odigranih tekem tudi pet zmag več, kar potrjuje spodnja infografika.

Februar je običajno odločilni del sezone, ko se da narediti še konkretne spremembe in okrepiti ladjo, da čim varneje pluje mimo čeri, ki jih čakajo. Dallas je vse stavil na prihod drugega zvezdnika, ki ga je prepoznal v Kyrieu Irvingu. LA, ki je sezono začel pod vsako kritiko, je že imel privilegij zvezdniškega para (LeBron James-Anthony Davis). Ključna poteza je bila košarica problematičnemu Russllu Westbrooku, v prestopnem roku pa so dobili cel kup manjših kosov sestavljanke (D'Angelo Russell, Rui Hačimura, Jarred Vanderbilt), ki so okrepili šibke točke, ko pa je svoj korak napredka naredil še Austin Reaves, so Lakersi kar naenkrat postali resna ekipa.

Sorodna novica Tatum nasul rekordnih 51 točk in popeljal Boston v finale Vzhoda

Seveda vsi radi gledamo zvezdnike, ki blestijo z rušenjem strelskih rekordov in potezami, ki kljubujejo gravitaciji in končajo v najrazličnejših tedenskih pregledih, a ti ne morejo igrati vseh 48 minut, sploh pa ne morejo dosegati vseh točk. Košarka je ekipna igra, v kateri za uspeh potrebuješ več kot le enega superzvezdnika.

Malo sem se poigral s številkami in preveril različne parametre v tej končnici: od točk, skokov, podaj, ukradenih žog in tako naprej. Našel sem šest pomembnih statistik, v katerih je šest (od osmih) ekip preskočilo prvi krog končnice. Te statistike so: dosežene točke, obrambni skok, skok skupno, podaje, ukradene žoge in izgubljene žoge. Los Angeles Lakersi in Denver sta pri vseh omenjenih kategorijah nad povprečjem, torej v vseh ključnih elementih. Bostonu manjka samo kljukica pri ukradenih žogah, Miamiju pa pri skoku. A oba finalista vzhoda imata druge vrline − Boston je najboljši pri obrambnem skoku in metu za tri točke, Miami pa ima neverjetno dolgo klop, saj vseh osem igralcev v rotaciji v povprečju dosega vsaj 10 točk na tekmo, kar je res neverjeten podatek in govori o širini ekipe.

Floskule o pomenu ekipe so morda že preveč ponavljane in oskubljene, a so še kako resnične. Letošnje največje presenečenje pa je, kako hitro je mogoče z nekaj ustreznimi potezami zamašiti luknje, o čemer priča zgodba Los Angelesa.