To so bile prve misli, ko sem v ponedeljek zgodaj zjutraj opazoval Patricka Mahomesa, ki je v Glendalu ponosno dvigal Lombardijev pokal. Njegov Kansas City je še drugič v štirih letih osvojil Super Bowl, najbolj prestižno vsakoletno tekmo na ameriških tleh.

Sorodna novica Kansas City po preobratu osvojil Lombardijev pokal

Če bi 27-letni Mahomes danes končal kariero, bi si že zagotovil svoje mesto v Hiši slavnih, kamor bo kmalu romal sveže upokojeni Tom Brady, ki je s sedmimi naslovi najuspešnejši igralec ameriškega nogometa do zdaj. Marsikdo je ob sneženju konfetov že začel razmišljati, ali bo Mahomes kdaj ujel Bradyja po številu naslovov ali ogrozil njegov nesporni status najboljšega do zdaj.

No, ta zapis ni namenjen temu vprašanju (ki se mi bolj ali manj zdi kot zgolj poligon za besedno dokazovanje navijačev, analitikov ali drugih spremljevalcev športa), ampak vprašanju potenciala. Vere v športnikov razvoj. Kar druži oba omenjena podajalca, niso le zmage, naslovi in uspeh, ampak dvom. V njun uspeh in resnično uspešno kariero. Bradyjeva zgodba je dobro znana, na naboru leta 2000 je bil izbran šele 199. po vrsti (da, 199.). Kar pomeni, da nihče ni resno verjel vanj, niti New England, ki je pred Bradyjem izbral šest drugih nogometašev.

Zgodba Mahomesa mlajšega je malce drugačna, vendarle je bil izbran v prvem krogu in Kansas se je precej potrudil, da se je dogovoril z Buffalom, s tem se je na naboru leta 2017 s predvidenega 27. mesta prerinil vse do desetega, le da je dobil svojo tarčo. A Mahomesa je kljub uspešni študentski karieri le malo ljudi videlo kot stalnega prvega podajalca katere koli ekipe, kar potrjujejo precej redki stiki z ekipami, velika večina analitikov pa je bila prepričana, da so njegove študentske številke prenapihnjene zaradi sloga igre njegove univerze Texas Tech, ki tradicionalno zelo sloni na podajah.

Ameriški šport je sinonim za statistiko, kjer s preštevilnimi parametri v nogometu merijo marsikaj: podaje, osvojene jarde, zadetke, izgubljene žoge in marsikaj drugega, iz česar skušajo ustvariti neko realno oceno, na podlagi katere so trdno prepričani, da bo mladenič naslednji Michael Jordan, Tom Brady ali Wayne Gretzky. Ali pa se bo izgubil v sivem povprečju in iz lige izstopil že po nekaj letih. Ameriški nogomet je glede točnosti napovedi veliko bolj nepredvidljiv. Pa ne govorim le o poškodbah, ki marsikomu uničijo kariero. Preprosto je težko oceniti, kako bo športnik deloval na največjem odru, pod največjimi reflektorji, ko je pritisk največji. Kako se bo odzval za zmage? Kako na poraze? Kako bo to vplivalo na njegovo motivacijo?

Čeprav sta Brady in Mahomes videti slogovno precej drugačna (sedemkratni prvak je definicija najbolj klasičnega podajalca, zaprtega v varni žep), pa ju druži prav neverjetna motivacija. Reakcija na poraze. Sposobnost, da v najbolj pomembnem in kritičnem trenutku naredita potezo več. Na tnalo položita svojo glavo (prav neverjetno je opazovati stare posnetke, v katerih je Brady 'akrobatsko' letel pri 'QB-sneakih'). Včasih uspe, včasih ne. A sposobnost, da v najbolj kritičnem trenutku ignorirata bolečino in skušata narediti potezo več, je preprosto legendarna. Mahomesov tek za 26 jardov s poškodovanim gležnjem ob koncu letošnjega Super Bowla je že en od teh.

Še en pomemben element pa je finančni vidik. Mahomes je v tej sezoni šele sedmi najbolje plačani podajalec Lige NFL. Oba z Bradyjem sta v imenu ekipe pripravljena zaslužiti kakšen milijon manj in ga raje nameniti gradnji ekipe. Večina podajalcev si želi zaslužiti čim več (oziroma, kot verjamejo, da jim glede na kakovost igre tudi pripada). S čimer seveda ni nič narobe, iz perspektive gradnje ekipe pa je Mahomesova in Bradyjeva pot bolj smiselna. Že iz Lige NBA vidimo, kako težko je v obdobju salary capov sestaviti konkurenčno ekipo, kar pa je v ameriškem nogometu (kjer ima vsaka ekipa več kot 50 igralcev) še toliko težje.

Za Mahomesom je šesta sezona in peta, v kateri igra kot prvi podajalec (kot novinec je presedel za Alexom Smithom). V teh petih sezonah je Kansas City z naskokom najbolj konstanten, saj je v rednem delu dobil 64 tekem, sledijo New Orleans (54), Baltimore, Buffalo in Green Bay (vsi po 53). Chiefsi niso le edini med temi, ki imajo po dva naslova, nobeni od preostalih ekip se ni uspelo uvrstiti niti na Super Bowl. Spodnji graf predstavlja število zmag vse četverice, ki je v tem obdobju osvojila naslov prvaka. Ni težko ugotoviti, kdo je edina konstanta v tem divjem svetu nepredvidljivosti in stalnih menjav.

In kaj je odgovor na zgornje vprašanje? Preprosto ga ni. Številke so sicer lahko uporaben kazalnik, a nič več kot to. Ker na koncu te ne more nič zares pripraviti na največji oder, ko na plano pride celotna človekova osebnost. Mahomes si je z drugim naslovom tako že zabetoniral svoje mesto med največjimi športniki te igre.