Novak Đoković je robot, ki se napaja s čustvi, sem zapisal pred natanko desetimi leti, ko je Srb osvojil enega od rekordnih desetih Melbournov. Desetletje, ki se je vmes zvrtelo, je vse skupaj le še potenciralo. Večina teniške javnosti ga je namreč vmes − vsaj v primerjavi z Rogerjem Federerjem in Rafaelom Nadalom − bolj kot ne potiskala na stranski tir.

Đokovića, ki si brez dvoma želi in hrepeni po panteonu velikanov, to le še motivira. Svoje je dodal še položaj okrog covida, ki mu je (deloma tudi po lastni krivdi) odvzel dva nastopa na turnirjih velike četverice. Marsikoga bi to potrlo in strlo, v primeru Noleta pa to pomeni zgolj veter v njegova jadra. Glejte, vsi so proti meni, jim bom že pokazal. Zmagovalna mentaliteta.

Po vzkliku navijačev in rokovanju z Grkom se je nato obrnil proti svoji loži, ki je bila res visoko. Prek stopničk je nekako le splezal čez visoko oviro in evforično pozdravil svoje najbližje. Objemi, čestitke, veselje, obrat proti navijačem in še glasnejši krik. Nato ga je odrezalo, padel je na tla in se začel jokati. Trenutek, ko je robot odprl vrata čustvom. Trenutek, ki je pokazal, koliko mu v resnici pomeni ta zmaga, 22. grand slam, s katerim je na vrhu večne lestvice (spet) ujel Nadala.

Sorodna novica Đoković z 10. naslovom v Melbournu ujel Nadala na večni lestvici

Ko je stal na robu svoje lože, dvigal roke in zrl med navijače, me je spominjal na Jacka iz Titanika. Fiktivni filmski lik se je povzpel na vrh sveta, objet je bil s svojo Rose, občutek je imel, da je kralj sveta. Če lahko primerjam vizualni podobi, pa sta zgodbi popolnoma različni. Če je Jack s svojim značajem svojo damo osvojil zgolj z nekaj pogledi, ima Đoković pri osvajanju občinstva precej več dela. Vztrajni značaj in borbenost pa sta tisto, kar ga dviga nad vodo. Če bi se vznemirjal zaradi vsake zavrnitve oziroma košarice, bi njegova kariera že zdavnaj potonila. Kot da bi vsi (vključno z velikim delom medijev in navijačev) neprestano luknjali njegov Titanik, sam pa se zato še bolj vztrajno vzpenja nanj.

Dolgo se mi je zdelo, da teče večni in neuspešni tek za vozom, ki ga ne bo nikoli ujel. Njegove zmage in rekordi so se mi zdeli kot kavelj 22, v katerem lovi na videz nedosegljive dosežke Federerja in Nadala. Ko se jima je približal, pa so se vedno vzpostavile nove "zahteve", ki bi jih moral izpolniti, če bi želel (vsaj v očeh večine) postati največji igralec do zdaj. In to mu je praviloma vedno uspelo. Zdaj se zdi, da bo na koncu prav on, ki bo na koncu sam ostal na vrhu. Zgovorna je spodnja infografika (aktivirate jo s klikom na puščico), ustavite jo pri letnici 2010, ko je imel Đoković en grand slam, Nadal 9, Federer pa (na videz nedosegljivih) 16. Je takrat kdo pomislil, da bo pristal na samem vrhu? Gotovo je verjel on sam, kar je del razloga, da se je danes znašel v položaju, kjer je.

Število osvojenih grand slamov velike trojke po letih

Dodatna nagrada je prišla v podobi vrnitve na vrh teniške lestvice ATP.

Že dobro desetletje pišemo o prevladi velike trojke, ki je tako usodno pisala zgodovino (in jezila brezštevilne generacije mlajših igralcev). Vedno je bilo jasno, da bo tega obdobja enkrat konec, sploh zdaj ob upokojitvi Švicarja in vse večjih težavah Španca, Đoković pa bo kmalu dopolnil 36 let. A vseeno, ni je še konec!

Kako frustrirajoče mora biti za mlajše igralce, ko zlata generacija s svojim repom vseeno še osvaja najpomembnejše turnirje. Očitno je, da bo iz svojega potenciala iztisnila res vse, kar se bo iztisniti dalo. Ne bi bil presenečen, če bi Đoković do konca svoje kariere osvojil še pet velikih slamov. Tako dober je kljub svojim letom. In kako nestabilna postaja naslednja generacija. Če se spominjamo, še pred nekaj leti smo imeli Wawrinko, Ferrera, Berdycha, Nišikorija, del Potra, Čilića ... Zanesljive igralce, dobre in stabilne igralce, danes pa imam občutek, da gre moški tenis (sicer počasi) po stopinjah ženskega, kjer ni nobene stabilnosti. Tam se vrh neprestano menja, kar daje občutek slučajnosti, ko lahko v primeru sanjskih dveh tednov skoraj vsak osvoji grand slam (kar ni nič narobe, če v takem primeru na vrh skoraj lahko naplavi igralca iz tvoje države − spomnimo se le Rolanda Garrosa 2021 in Tamare Zidanšek).

No, dokler bo zraven še Novak Đoković, ni strahu, da bi bil vrh zamajan. Tako dober je pač, kar dokazuje zadnjih 15 let.