ugibanja, ali se bo legendarni podajalec sploh še vrnil na igrišča Lige NFL.

Denver je v konferenčnem polfinalu na domačem igrišču izgubil proti Indianapolisu s 24:13. Težko je reči, kaj je večje presenečenje: spet končnica brez ene same zmage ali pa popolna apatičnost in nemoč, ki niti med najzvestejšimi navijači Broncosov (in/ali Manninga) ni prižigala upanja na preobrat.

Razplet vsekakor ni presenečenje, Manning se je v končnici namreč že devetič spotaknil ob prvi oviri (vsi preostali podajalci v zgodovini lige imajo največ štiri tovrstne poraze). A še bolj kot naučena nemoč v končnici je bila povedna zadnja tretjina sezone.

Nihče natančno ni znal pojasniti izvora težave. Je šlo za kakšno poškodbo, o kateri javnost ni vedela (dva dneva po tekmi so pricurljali namigi o poškodbi noge)? Ni več našel iste frekvence z lovilci? Ali pa je zob časa enostavno začel gristi. Niti ni pomembno.

Sedanjost je pri doživljanju čustev izjemno močna. Starejši od bratov Manning je bil pred letom dni prava mašina za doseganje zadetkov. Pri 37 letih mu je, statistično gledano, uspela najboljša sezona med podajalci v zgodovini te lige: 55 zadetkov in 5.477 jardov sta bila nova absolutna rekorda, ki sta letos ostala nedotaknjena. Mediji so ga opevali, nemalo strokovnjakov mu je želelo dati naziv najboljšega vseh časov. A danes je močnejša podoba nemočnega igralca. Igralca, ki bi rad še igral, a se zaveda, da je konec blizu in da roka nima več tiste moči, kot jo je imela.

A pri celotni oceni je seveda treba pozabiti na zadnji (morda predzadnji) list v njegovi knjigi, ampak prelistati prav vse gradivo. In to postavlja pomembno vprašanje, ki se ga da zlahka aplicirati tudi na nam bolj izpostavljene športe: koliko so pri vrednotenju celotne kariere pomembni naslovi prvaka?

"Ne igraš zaradi igre, igraš zaradi zmage, halo. Če govoriš, da zmaga ni pomembna, potem lahko končaš kariero," bi lahko prosto povzel odmevni izbruh trenerja Herma Edwardsa. Za preboj v končnico so potrebne zmage, brez njih seveda ne gre. A ko se začne končnica, redni del nima več nobenega vpliva (razen pri določanju prednosti domačega terena). Zmaga 17:14 je enaka zmagi 47:4. Rekordi, nagrade in osebna statistika so postranskega pomena. Vprašajte le Anžeta Kopitarja in preostalo kraljevo druščino, ki v rednem delu Lige NHL nikakor ne blesti, na svojih prstih pa ima dva šampionska prstana ...

Ljudje se radi spominjamo zmagovalcev. Nismo zaman tako tekmovalna družba.

A zmaga ni le prvo mesto na nekem tekmovanju. Zmaga je lahko marsikaj več. V primeru Peytona Manninga je to tudi neverjetna zapuščina: vodenje igre na liniji napada, študiozne priprave in rivalstvo s Tomom Bradyjem. Peyton Manning je zaznamoval in spremenil to ligo.