Požiganje amazonskega pragozda je najhitrejši in poleg izsekavanja običajen način za širjenje predelovalnih površin za pridelavo palmovega olja, soje ali hrane za živino, pa tudi za izkopavanje rudnikov zlata, bakra in drugih kovin in gradnjo cest. Brazilski predsednik Bolsonaro govori o tem, da bi morale druge države molčati, saj da lahko država s svojimi naravnimi viri počne, kar hoče – a v resnici gre za vire planeta. Amazonski pragozd skladišči ogromne količine ogljikovega dioksida in s tem preprečuje še hitrejše segrevanje ozračja. Površina brazilskega pragozda se je v zadnjih 50 letih zmanjšala za petino in ob nadaljevanju tega trenda bomo že v nekaj desetih letih dosegli točko, ko pragozd ne bo več mogel sam sebi ustvarjati vlažnega podnebja in bo začel tudi preostanek gozda propadati.

A ta tematika na dnevni red vrhunskih političnih zasedanj ni prišla niti, ko je nastop novega brazilskega predsednika Bolsonara napovedal še hitrejše krčenje pragozda, temveč šele ko je dim zatemnil Sao Paolo. Tajanje ledenikov in zviševanje gladine morja ne potekata tako dramatično – spremembe so počasnejše, zato dajejo vtis, kot da niso tako usodne. In medtem ko bodo ti obsežni požari v Amazoniji prej ali slej pogašeni ali vsaj omejeni, nismo storili nič za omejitev globalne temperature na vzdržno raven. Spremembe so težavne in zahtevajo prilagoditev našega udobnega načina življenja. Vendar so nujne.