Tudi psihologija laž neposredno povezuje s človekom (kdor je kadar koli reševal teste osebnosti, bo to dobro vedel). O lažeh obstajajo številne raziskave, njihovi rezultati so različni, a večina kaže, da se človek zlaže večkrat na dan. A če je en evro enakovreden enemu evru, še zdaleč ne morem trditi, da ima vsaka laž enako težo in posledice. To je v preteklih dneh dokazal primer Lancea Armstronga.

Zgodba padlega šampiona je zgodba o neverjetni želji, motivaciji in zmagi, ki pa temeljijo na manipulacijah, dopingu, prevarah in seveda lažeh. Armstrong je s svojim početjem na novo definiral zlorabo nedovoljenih poživil, a še zdaleč ni edini goljuf v kolesarstvu. Po zadnjih aferah je dobil etiketo zla na dveh kolesih, a v resnici je seznam goljufov, ki so v svoji karieri dobili Dirko po Franciji, neverjetno dolg. Vsaj enkrat so na testu padli ali pa po koncu kariere priznali svoje grehe: Alberto Contador (Tour dobil v letih 2007, 2009-2010), Floyd Landis (2006), Lance Armstrong (1999-2005), Marco Pantani (1998), Jan Ullrich (1997), Bjarne Riis (1996), Miguel Indurain (1991-1995) ... Od leta 1991 naprej imajo do zdaj brezmadežno kariero le trije zmagovalci francoske pentlje Bradley Wiggins, Cadel Evans in Carlos Sastre. Le trije.

Pred dnevi sem prebral pobudo Richarda Pounda, da bi kolesarstvo začasno črtali iz olimpijske družine. Predlog se zdi nepošten do poštenih kolesarjev, a neverjetno dolg seznam goljufov, predvsem pa pomoč Mednarodne kolesarske zveze terjata vsaj resen premislek. Razumljivo je, da zunajserijski šampioni, kot sta nazadnje bila Armstrong in Contador, zaradi zanimanja medijev, javnosti in sponzorjev pomenijo velik magnet za kolesarstvo (in njeno krovno zvezo), a UCI zaradi tega nima pravice prikrivati dopinških prekrškov svojih ambasadorjev (oziroma zlatih kokoši).

Francoski športni časnik L'Equipe je dolga leta objavljal številna pričevanja in poročila, v katerih je trdil, da je Armstrong grešil, a mednarodna javnost je večinoma dejanje francoskih novinarjev označila kot lov na čarovnice. A L'Eqipe se le redko zmoti (med drugim je bil prvi, ki je objavil dopinški prekršek Jolande Čeplak). UCI se je morda še najbolj vpletel v prikrivanje dopinga pri Contadorju. Tako leta 2010 sploh ni želel objaviti novice, da je Contador padel na dopinškem testu. Vodilni na UCI-ju so v odgovorih na prva povpraševanja novinarjev celo zanikali obstoj omenjenih dopinških testov, a šele po "tečnem spraševanju" nemškega novinarja ARD-ja Haja Seppelta je novica dobila pot v javnost.

Primer Armstrong je primer laži in zavajanja, ki je nastal v glavi športnika, lačnega uspeha. Športnika, ki je prevaral sotekmovalce, kolesarstvo, sponzorje, navijače, medije, svetovno javnost in ne nazadnje tudi bolnike z rakom, ki so v Armstrongu videli upanje na dveh nogah. A prejšnji teden smo bili v športu priča še eni zgodbi laži in zavajanja, ki pa je v svojo mrežo (vsaj tako kaže v tem trenutku) ujela neprevidnega športnika - Mantija Te'oja.

Gre za enega najboljših igralcev ameriškega nogometa, ki igra za univerzo Notre Dame, čez nekaj mesecev pa bo vstopil v Ligo NFL, kjer naj bi ga čakala dolga kariera. Te'o naj bi več let imel dekle, s katerim pa se je družil le prek spleta in telefona, saj se nikoli nista videla v živo. 21-letnik je septembra izvedel, da mu je umrla babica, le šest ur pozneje pa se mu je svet povsem sesul, saj je njegovo dekle po boju z rakom umrlo. Neverjetno boleča zgodba, ki pa je mladeniča dvignila na noge, saj je svojo univerzo popeljal do finala državnega prvenstva, kjer je sicer slavila Alabama.

Čustvena zgodba, ki so jo številni ameriški (športni) mediji pograbili z obema rokama, pa je svoj zadnji preobrat dobila pred dnevi, ko je postalo jasno, da Lennay Kekua sploh ni obstajala. Te'o je bil žrtev večletne potegavščine, za katero je stal neki mladenič, ki ga je Te'o bežno sicer poznal.

Ne glede na to, kaj si mislim o človeku, ki ima več let resno partnersko zvezo, a svoje duše dvojčice nikoli ne spozna v živo (niti je ne obišče ob hudi bolezni ali se od nje poslovi vsaj na pogrebu), pa je primer Mantija Te'oja zelo poučen za vse ljudi, ki svoje misli, čustva in osebne podatke delijo z neznanci na drugi strani kabla, kjer lahko v resnici sedi nekdo, ki te želi potegniti za nos ali drugače zlorabiti.

Primer Mantija Te'oja pa je še kako poučen tudi za (športno) novinarstvo. Različni mediji so v dolgih mesecih objavili ogromno novic o nogometašu in njegovem dekletu. A pri tem so objavili veliko nepreverjenih in napačnih dejstev (denimo imena krajev, ki sploh niso obstajali). Nobenemu novinarju ni padlo na pamet, da bi potegnil črte in pogledal celotno sliko. Verjamem, da bodo po tej klofuti novinarji spet začeli bolj preverjati verodostojnost novic, ki padejo v njihove roke oziroma računalnike. Bralec nikoli ne ve, kdaj pred seboj dobi zapis, v katerem mrgolijo laži. Seveda pa pomaga zdrava kritična distanca.