Oglas
Pomagati si z nedovoljenimi sredstvi je bilo del službe. Tako kot je del službe imeti polne zračnice in bidone, napolnjene z vodo. Nisem čutil, da je to narobe, da je to slabo ali da gre za prevaro. Biti prevarant pomeni imeti prednost pred drugimi, v tem primeru pa ni bilo tako.
Med drugim je uporabljal transfuzijo krvi, EPO, testosteron, kortizon in rastni hormon. Prvih pet odgovorov v intervjuju je bilo tako povsem enakih: "Da." Po njegovem mnenju na Touru ni bilo mogoče zmagati brez dopinga.
"Res mi je žal"
"Ne v tisti generaciji. Čeprav nisem tu, da bi govoril o drugih v tisti generaciji. Vse je dobro dokumentirano. Nisem jaz izumil te "kulture", toda nisem je tudi poskušal ustaviti. In to je moja napaka. Za to mi je lahko žal in za to zdaj ta šport plačuje ceno. Res mi je žal. Mislim, da nisem imel dostopa do nobene druge stvari, ki je ne bi uporabljali tudi drugi," je dejal 41-letni Armstrong, ki pa zlorabe nedovoljenih poživil poimensko ni želel obtoževati nikogar drugega.
Zanimivo je, da Armstrong zanika, da bi se dopingiral tudi po vrnitvi na ceste leta 2009, potem ko je štiri leta počival: "To ne drži. Zadnjič sem to počel leta 2005. Leta 2009 in 2010, ko sem zasedel tretje oziroma 23. mesto, na Touru nisem uporabljal ne nedovoljenih sredstev ne transfuzije krvi."
Intervju posneli v ponedeljek
Na televiziji OWN TV so ponoči med 3.00 in 4.30 po srednjeevropskem času predvajali težko pričakovani prvi del dveinpolurnega intervjuja z ameriškim kolesarjem, ki so ga posneli v ponedeljek v Austinu v Teksasu, domačem kraju "Kavboja", zmagovalca sedmih Tourov med letoma 1999 in 2005. Drugi del bodo gledalci videli v noči na soboto.
Že takoj po snemanju so v javnost pricurljale informacije, da je Armstrong v intervjuju priznal grehe, ki jih je do tega tedna ostro zavračal, zdaj je to tudi uradno.
Ameriška protidopinška agencija (USADA) je za Armstronga in njegovo ekipo US Postal izjavila, da sta razvila najbolj sofisticiran, profesionalen in uspešen dopinški program, ki smo ga do zdaj videli v športu. Teksašan se s tem ne strinja: "Gotovo je bil profesionalen in pameten program, če lahko tako rečemo, toda bil je tudi zelo konservativen, nenaklonjen tveganjem in zelo pozoren na to, kar je bilo pomembno. Zame je bila pomembna ena dirka. Da pa bi rekli, da je bil to bolj izpopolnjen dopinški program kot tisti v Vzhodni Nemčiji v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja? To ni res."
Še nekaj drugih najzanimivejših izjav:
- Mislim, da je moje priznanje za večino ljudi prišlo prepozno. To je moja napaka.
- Premagati bolezen, zmagati sedemkrat na Touru, imeti srečen zakon, otroke. To je mitsko popolna zgodba, ki pa ni bila resnična.
- Veliko ljudi je pomagalo slikati mojo sliko, toda vsa krivda leži na meni. Izgubil sem se v vsem tem. Bil sem navajen nadzorovati vse v svojem življenju.
- So ljudje, ki bodo rekli: "OK, na dirki je 200 kolesarjev, pet od teh pa jih ni na dopingu in to je pet junakov." Imajo prav.
- Moj "koktejl" je bil EPO - toda ne veliko - transfuzije in testosteron. Uporabo slednjega sem skoraj "opravičil", glede na to, da sem prebolel raka na modih. Mislil sem si, seveda, primanjkuje mi ga.
- Ni me bilo strah, da bi me ujeli. V starih časih so nas testirali na dirkah. Niso prišli domov ali na priprave. To se je zdaj zelo spremenilo. Zdaj je poudarek na testiranjih zunaj tekmovanj. To je prav. Če si prej ob pravilnem času vzel stvari, te niso dobili. Testiranja zunaj dirk in biološki potni list so to spremenila.
- Ali sem imel nadzor nad uporabo dopinga v celotnem moštvu? Nikoli nisem drugih neposredno napeljeval k temu, da morajo nekaj storiti, če želijo biti v moštvu. To se ni nikoli zgodilo. Vsi smo bili odrasli možje. Vsi smo sprejemali svoje odločitve in v ekipi so bili tudi kolesarji, ki so se odločili, da se tega ne grejo.
- Pomagati si z nedovoljenimi sredstvi je bilo del službe. Tako kot je del službe imeti polne zračnice in bidone, napolnjene z vodo. Nisem čutil, da je to narobe, da je to slabo ali da gre za prevaro. Biti prevarant pomeni imeti prednost pred drugimi, v tem primeru pa ni bilo tako.
- Kaj me je pripeljalo do tega, da sem bil pripravljen tvegati vse? Mislim, da samo ta nezadržna želja po zmagi. Na vsak način zmagati, resnično. Koristi mi na kolesu, koristila mi je pri bolezni, toda raven, do katere je ta želja šla, ni bila prava.
- V preostanku življenja bom poskušal priboriti nazaj zaupanje in se opravičiti ljudem. Nekateri mi ne bodo nikoli odpustili, a to razumem.
- Drži, da nisem bil nikoli pozitiven na dopinškem testu, razen pri tistih vzorcih, ki so jih še enkrat pregledali za nazaj.
Pomagati si z nedovoljenimi sredstvi je bilo del službe. Tako kot je del službe imeti polne zračnice in bidone, napolnjene z vodo. Nisem čutil, da je to narobe, da je to slabo ali da gre za prevaro. Biti prevarant pomeni imeti prednost pred drugimi, v tem primeru pa ni bilo tako.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje