Praznični december prej ali slej vse starše spravi v zadrego, saj se otroci zelo veselijo obiska Božička (Miklaža, dedka Mraza), a v nekem trenutku v čarobnem prazničnem vzdušju opazijo tudi napake oziroma nelogičnosti. Prej ali slej začnejo postavljati vprašanja o obstoju treh dobrih mož. Kaj torej storiti, ko naravnost vprašajo, ali Božiček sploh obstaja?

Iz praktičnih razlogov bom pisal le o Božičku, razmišljanje pa se seveda nanaša tudi na Miklavža in dedka Mraza, saj so dileme staršev o vseh treh skoraj enake. Za povrh gre po razpoložljivih zgodovinskih podatkih v vseh treh primerih precej verjetno za eno in isto osebo. Morda si za uvod preberite še o izvoru Miklavža, Božička in dedka Mraza, a se ne pozabite vrniti.

Božiček med nočnim poletom, Jessie Willcox Smith
Božiček med nočnim poletom, Jessie Willcox Smith

Božiček je mit, miti so laži, otroke pa učimo resnicoljubnosti

Laži so nastale iz več razlogov in osebna korist tistega, ki laže, je le eden izmed njih. V splošnem pa bi rekel, da nam laž pomaga k lažjemu delovanju družbe kot celote. Ko nas nekdo vpraša po počutju, ne gre toliko za to, da bi ga res zanimalo (vsak med nami se lahko razgovori o križih in težavah), kot za osebno potrditev, da nas je sploh opazil, in da mu ni vseeno (pričakovan odgovor je torej ’V redu, pa vi / ti?’).

Vprašanje je torej vljudnostno in pričakovani odgovor tudi. Z resnico bi torej sogovorniku dan prej pokvarili kot polepšali in podobno je verjetno z vprašanjem o obstoju Božička. Ko otrok izve, da gre za izmišljen lik (čeprav zgrajen na temeljih vsaj dveh resničnih oseb), mu vzamemo košček čarovnije in svet brez čarovnije je (vsaj po moje) manj privlačen.

Če nam torej vest ne pusti lagati otroku, seveda povejmo resnico. Tudi pravljic jim nekateri ne pripovedujejo, saj so vendar prav tako zlagane. Morda pridejo v poštev kake poučne zgodbe, pa življenjepisi znamenitih ljudi, ki navdihujejo, sicer pa svet menda potrebuje inženirje, zdravnike, arhitekte, ne pa sanjače, kajne?

Sveti Nikolaj prinaša sadje, ilustracija neznanega avtorja iz leta 1850
Sveti Nikolaj prinaša sadje, ilustracija neznanega avtorja iz leta 1850

No, o vsem tem bi se dalo razpravljati. Ravno med inženirji, zdravniki, arhitekti in drugimi ’resnimi’ poklici najdemo kopico sanjačev, ki preprosto niso sprejeli meje stvarnega, resničnega, ’pravega’ in posledično dosegli revolucionarne preboje na številnih področjih, ki danes bogatijo življenje celotnemu človeštvu. Tako resnicoljubnim kot lažnivcem.

Ampak ne mislim razpravljati, saj je več kot očitno, da zagovarjam otrokovo pravico do Božička (kot tudi pravico tistih, ki mislijo drugače), zato bom nadaljeval kar s poglavitnimi prednostmi vzdrževanja mitov o treh dobrih možeh.

Zakaj je dobro imeti Božička?

  • Zgodbe nas povezujejo. Ideja o dobrotniku, ki vsaj enkrat na leto obdaruje vse otroke, ne glede na njihovo siceršnjo družinsko situacijo, je vsekakor dobra. Čeprav obstajajo tudi alternative – obdarovanje otrok iz socialno ogroženih družin in podobno – so te alternative pogosto izpeljane slabo, včasih celo predvsem v promocijske namene tistega, ki namesto Božička obdaruje. Če darila dobijo vsi, ne glede na to, da niso vsa darila enako zaželjena in enako toplo sprejeta, vzdržujemo idejo, da smo na neki točki, pa čeprav le za en magični večer v letu, ljudje (ali vsaj otroci), enaki.
  • Na Božička imamo (v večini primerov) lepe spomine. Tako odraslim kot otrokom že ob sami misli na prihod katerega od treh dobrih mož, običajno postane kar malce toplo pri srcu. Kateri je komu najljubši, je seveda stvar osebne odločitve, a lepih spominov se načeloma nihče ne brani. Več jih je, bolje je.
  • Dobro je nagrajeno, slabo pa malo manj. Skozi stoletja se je ideja o novoletnem obdarovanju precej spreminjala in še danes marsikdo poudarja, da Božiček obdaruje samo ’pridne’ (s ’pridni’, je mišljeno predvsem ubogljivi in neproblematični) otroke. ’Poredni’ so kaznovani. V ta namen so celo izumili parklja, oz. parklje. Vendar v praksi tudi ’poredni’ dobijo darila. Konec leta je nenazadnje tudi čas odpuščanja in priprav na nove začetke.
Personalizirani božični okraski so le ena izmed prazničnih domislic, Pippi Dust
Personalizirani božični okraski so le ena izmed prazničnih domislic, Pippi Dust
  • Veselje obdarovanja. Odmislimo za trenutek stres, ki ga prinaša izbiranje in iskanje daril, morda še skrivanje le-teh (v mojem primeru tudi stres ob iskanju predobro skritih), nakupovanje in druge neprijetne nakupovalno obdarovalne dejavnosti. Darilo je lepo dobiti in pogosto še lepše dati. Vsaj dokler gre za pozornost, in ne za obveznost.
  • Več neodvisnih raziskav je pokazalo, da si otroci, tudi po šestem letu, ko je v zgodbi o Božičku vse več logičnih razpok, v dobre može preprosto še vedno želijo verjeti. Celo če so zalotili starše pri polaganju daril pod jelko, si znajo v glavi zgraditi vsaj za silo logično razlago in si tako še za eno leto podaljšati možnost čarovnije.

Trije dobri možje so predobri, da bi se jim kar odrekli

Okrog sedmega leta starosti se začne otroška pamet izrazito spreminjati. Domišljijo vse bolj izpodriva logika. Dvom postane del vsakdana in dvom o obstoju Božička je seveda vključen. Odvisno od pristopa drugih družinskih članov, okolice (predvsem sovrstnikov) in otrokovega razvoja bo otrok v zgodbah o treh dobrih možeh odkrival vse več lukenj. Ko je otrok pripravljen (dvom se običajno pojavi bistveno prej), je čas za resnico.

V nekem trenutku bo treba odkriti karte in priznati, da je debelušni veseljak z rdečo čepico le lik, darila pa pridejo od drugih. Vendar zaradi tega še ni treba izključiti vsega dobrega, povezanega z novoletnimi zgodbami. Ne nazadnje jih je že Hollywood ustvaril in poustvaril za ves december in še vedno delajo nove.

Za vsakega otroka posebej se lahko odločimo, kaj z Božičkom, ko ga pravzaprav ni več. Če ima mlajše sorojence, ga lahko vključimo v ’zaroto’. Večina otrok je za tak prehod med otroškim (in otročjim) in odraslim svetom navdušena, kakšen pa nam bo morda tudi zameril, da ga vpletamo v laži.

Pobarvaj Božička po svoje
Pobarvaj Božička po svoje

Čeprav Božička kot takšnega ni, smo dejansko lahko Božički kar mi vsi. Tako lahko vlogo Božička kot anonimni obdarovalec prevzame celo otrok sam in obdaruje tiste, ki jim takšen način obdarovanje prinaša posebno veselje.

Pogovor o Božičku lahko izkoristimo tudi za pogovor o podobnih tradicijah, ki jih gojijo drugi. Svet, v katerem živimo, je zmes številnih kultur in predvsem od nas je odvisno, ali bomo različna znanja in verovanja znali izkoristiti za obogatitev lastnih življenj.

Ko smo že pri tradicijah, se z otrokom lahko vključimo v katero od božičnih tradicij, kot so krašenje, skupno petje pesmi ali pripravo prazničnih dobrot. Ker za to namreč gre – da skupaj ustvarjamo lepe trenutke in spomine, ki nas bodo greli tudi na stara leta.

Naj jih bo čim več.

Uporabljeni slikovni materiali so v javni lasti ali uporabljeni z dovoljenjem avtorja:

https://vintageillustrators.weebly.com/twas-the-night-before-christmas.html

https://pravljice.wordpress.com/2021/11/30/sveti-nikolaj-in-njegov-sluzabnik/

https://mycalendarland.com/calendar/holidays/christmas/golden-retriever-christmas-ornaments/

https://pobarvanke.pravljice.org/pobarvanke/bozicek/

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.