Čeprav tako klasične kot sodobne pravljice nedvomno črpajo iz ljudskega izročila, kot literarna zvrst največ dolgujejo ljubezenskemu romanu oziroma kar vsem vrstam ljubezenskih zgodb. Osnovna formula junaka ali junakinje, ki premaguje različne prepreke na poti iskanja življenjskega partnerja oz. partnerke s poroko in samostojnim življenjem kot poglavitnim ciljem, je prepoznavna v večini klasičnih pravljic.

Oglejmo si nekaj primerov, prek katerih poskusimo izpeljati poenostavljen razvoj pravljice iz srednjeveške ljubezenske literature.

Trnuljčica

Osnovni zaplet, v katerem speče dekle odkrije princ, ki se ne more upreti njeni lepoti (in izkoristi njeno nemoč), najdemo tako v nepodpisani arturijanski romanci Perceforest iz začetka 16. stoletja kot v Kralju, ki je našel speče dekle iz zbirke Pentameron Giambattiste Basileja iz prve polovice 17. stoletja.

Charles Perrault, oče pravljice kot literarne zvrsti, je nemoralno obnašanje princa gladko spregledal in raje uvedel lik njegove posesivne matere, ljudožerke, ki si zaželi svoje snahe in vnučkov v primerni omaki. Princ svojo družinico v zadnjem hipu reši in zgodba se konča s slikovito in kruto smrtjo matere. Ljubosumnost je prisotna že v Basilejevi inačici, le da v njej prinčevi izbranki streže po življenju kar njegova žena.

V obeh primerih torej obnašanje moških likov za avtorje očitno ni problematično, ženske pa so predstavljene kot trofeje ali zlobne babnice, ki jih je še najbolje pokončati.

Tak odnos se bratoma Grimm, ki sta svojo zbirko (včasih precej prisiljeno) raje naslanjala na stare mite in legende, ni zdel primeren. Tako je njuna Trnuljčica predstavljena kot žrtev pozabljivosti in tudi siceršnje nesposobnosti njenega očeta (v njunih pravljicah je motiv nesposobnega ali odsotnega očeta v skladu z njunim resničnim življenjem zelo pogost). Princ je odrešitelj in Trnuljčičina priložnost, da zaživi "pravo" življenje. Po mnenju Grimmov je to seveda kot poročena ženska.

Lepotica in zver

Čeprav bi lahko tudi pravljico Lepotica in zver zlahka povezali vsaj s petimi miti, ki so najmanj tisočletje starejši od prve tiskane izdaje Gabrielle-Suzanne Barbot de Villeneuve, ali vsaj s Straparolinim Prašičjim kraljem (sredina 16. stoletja), začnimo kar z romanom iz leta 1740. Zajetna zgodba se posveča tako razlogom za začaranost princa, ki postane Zver, kot požrtvovalnosti Lepotice, kar je seveda v skladu s tradicijo ljubezenskega romana in premagovanja ovir, ki jih morata ona in on premagati na poti do srečnega konca – poroke.

Vzgojiteljica in pisateljica Jeanne-Marie Leprince de Beaumont je poldrugo desetletje pozneje isto zgodbo prilagodila svoji viziji vzgoje deklet. Njena Lepotica in zver (še danes najbolj znana različica, iz katere so izhajale tudi Disneyeve in druge uspešne priredbe) je predvsem močno skrajšana. V njej nastopa manj likov, kar jo z dramaturškega vidika okrepi, posveča pa se predvsem vrlinam Lepotice, ki se izkaže s skromnostjo in požrtvovalnostjo.

Lepotica Leprince de Beaumontove tako stoji ob strani očetu, ki po neuspešnih trgovskih podvigih obuboža in ga, delno iz občutka krivde, delno iz požrtvovalnosti, reši smrti s privolitvijo v življenje na Zverovi graščini.

Ker je Leprince de Beaumontova življenje posvetila vzgoji deklet, taka odločitev ne preseneča. Uspeh pravljice pa potrjuje družbeno razpoloženje, ki se je še stopnjevalo s postopnim prehajanjem v kapitalizem, v katerem so se družbeni sloji postavljali na novo.

Pavji kralj

Da ostanemo zvesti časovnemu razvoju, omenimo še gospo d’Aulnoy. Njeno zbirko Pavji kralj in druge pravljice imamo na voljo tudi v slovenskem prevodu. Čeprav zgodbe po kakovosti ne dohajajo Perraultovih, Grimmovih ali Andersenovih, so vseeno izredno pomembne.

D’Aulnoyeva je svoje pravljice pisala za zabavo svojih obiskovalcev in jim jih tudi uprizarjala. Praviloma gre za preigravanje že znanih motivov iz različnih že prej objavljenih zgodb za odrasle s poudarkom na junakinjah, ki v želji po izboljšanju svojega socialnega položaja (na primer obubožanih plemkinj) iščejo primerne ženine. Seveda morajo na poti do končne sreče premagati številne ovire.

Šibka točka d’Aulnoyeve, ki jo krasi bogata domišljija, je ekonomičnost pripovedovanja, saj imajo njene pravljice veliko nepotrebnega balasta, njihova dinamika niha, konci pa so pogosto narejeni na hitro in površno. Eden mojih nekdanjih profesorjev bi jih označil za "iz prsta izcuzane". Kljub temu jih navdušencem nad pravljicami priporočam, saj so ne le zgodovinsko pomembne, ampak ob njih podoživimo tudi marsikatero sicer že znano pravljico, a povedano na drugačen način in prikazano v drugačni luči.

Rdeče ogrinjalo in stekleni čeveljci

Charlesa Perraulta sem že omenil. V primerjavi z d’Aulnoyevo je bil kratek, jedrnat in precej bolj družbeno kritičen. Rešitev težav v družbi, v kateri je živel (kar je znal tudi odlično izkoristiti), sicer ni ponujal, se je pa marsikateri obstoječi težavi znal duhovito posmehniti in njegova zbirka, v kateri je sicer le prgišče pravljic, je po pravici nesmrtna.

Perrault ni le dal rdečega pokrivala (v izvirniku ogrinjala) Rdeči kapici in steklenih čeveljčkov Pepelki, pa škornjev Obutemu mačku, ampak je ob bogati in po njegovi zbirki skoraj obvezni simboliki različnih pravljičnih predmetov na konec vsake pravljice zapisal še poduk.

Tako njegova Rdeča kapica na koncu sploh nima lovca (ki je bil prisoten že v številnih starejših različicah), ampak le opozorilo, naj se mlada dekleta pazijo starih pohotnih bogatašev, predstavljanih v obliki volka. Ob tem mu moramo priznati dobro mero samoironije, saj se je tudi sam pri 54 letih poročil z najstnico, ki mu je v šestih letih zakona rodila štiri otroke in nato umrla. Poroka z mladenko mu je povzročila tudi težave v službi, tako da je kar na lastni koži izkusil, da se lahko takšna zveza kaj hitro slabo izteče za oba.

Vstopita brata Grimm

Najslavnejša pravljičarja sta svoje daleč najbolj poznano delo (a ne v času njunih življenj) zapisala z vnaprej določenim ciljem – s pravljicami dokazati, da imajo številne državice, razdrobljene na ozemlju današnje Nemčije, skupno preteklost in da bi se morali torej vsi tamkajšnji narodi združiti v skupni državi.

Med pisanjem pa se je izkazalo, da je njuna ciljna skupina pravzaprav drugje – med otroki. Tako sta po prvi izdaji za vse naslednje predvsem predelovala pravljice, da bi jih naredila čim bolj vzgojne. Zaradi novega družbenega reda, spremenjenih razmerij v družbi in predvsem spremenjene vloge ženske sta poseben poudarek namenila opisovanju vrlin, ki bi jih morala imeti dekleta v obdobju, ko postajajo godna za poroko.

Njune Sneguljčica, Trnuljčica, Pepelka, Motovilka in druge junakinje so vse po vrsti stare toliko, da niso več otroci, odrasle pa tudi še ne. Njihove pravljice so torej zgodbe o odraščanju, ki ga Grimma poenostavita v iskanje ženina. To iskanje je pravilom pasivno, dekleta morajo predvsem pokazati potrpežljivost, ubogljivost, spoštovanje do starejših (same lastnosti, ki najstnikov niso krasile nikoli v zgodovini), drugo pa se bo že uredilo.

In v pravljicah dejansko se.

Tako pravilo koncev iz ljubezenskih romanov "srečno do konca svojih dni" ostaja v veljavi tudi pri bratih Grimm, pa čeprav so pravljice postale nekakšen vzgojni pripomoček.

Uporabljeni slikovni materiali so v javni lasti:

https://owlcation.com/humanities/Pentamerone

https://manyinterestingfacts.wordpress.com/2018/12/27/famous-fairy-tale-authors-and-collectors/

https://topillustrations.wordpress.com/2013/12/02/little-red-riding-hood-in-pictures/