Čeprav so ta hip odprte še vse možnosti, tudi ta, da vlada vendarle konča redni mandat, ki se izteče čez dobri dve leti, je jasno, da SMC rekordnega izida preteklih volitev ne more ponoviti in da se zaradi tektonskih družbenih sprememb v Evropi - in radikalizacije volilnega telesa - lahko zgodi politični preobrat. Ankete javnega mnenja napovedujejo zasuk na desno in zmago SDS-a. Ta očitno računa na pomoč novih strank, potencialnih koalicijskih partneric, s katerimi namerava Janša najprej spremeniti volilni sistem iz proporcionalnega v večinskega. S to potezo želi preprečiti presenečenja "novih obrazov" na volitvah, slovenski politični prostor pa dokončno razdeliti na dva politična bloka, ki bi se menjavala na oblasti in bi tako v celoti obvladovala državo.

Ta ideja seveda ni nova – Janša že nekaj mandatov zahteva spremembe volilnega sistema, ki bi izrinile manjše stranke in omogočile udobno vladanje zmagovalcem volitev, brez napornih koalicijskih partnerjev. Vendar bi za to potreboval dve tretjini poslanskih glasov, tudi tistih, ki bi si s tem podpisale smrtno obsodbo. Račun bi se torej izšel samo, če bi v naslednjem mandatu desnica, torej SDS s sateliti - ki ta hip šele nastajajo -, zasedla 60 ali več poslanskih sedežev. Ali pa če bi koncentracija politične moči zamikala tudi naslednjo najmočnejšo stranko na levici. Katera bo to, pa ta hip še ni jasno.

Očitno na politični "come back" upajo Socialni demokrati, ki so pred kratkim presenetili z novico, da nameravajo tudi na prihodnje volitve z Dejanom Židanom na čelu stranke. Znano je namreč, da so od bolečega poraza pred slabima dvema letoma iskali novega voditelja, ki bi ustavil drsenje SD-ja na politično obrobje. Toda velike izbire niso imeli; med imeni, ki so krožila v javnosti, ima najvišjo podporo evropska poslanka Tanja Fajon, o kateri pa očitno še vedno dvomi trdo jedro stranke. Predsednik torej ostaja Židan, k čemur so verjetno prispevale tudi ankete javnega mnenja, ki so SD približale SMC-ju. Ne zato, ker bi Socialni demokrati znova rasli, ampak zato, ker SMC pada – to pa utegne zlasti v poslanski skupini slej ko prej sprožiti notranje spore in posledično poslanske prestope iz vrst najmočnejše stranke v SD. V zgodovini parlamenta se je to že zgodilo: po pretresih v LDS-u je med socialne demokrate pred desetimi leti vstopil celo nekdanji liberalnodemokratski predsednik vlade Tone Rop, SD pa je nato zmagal na volitvah.

Toda SMC tokrat očitno budno pazi na svoje poslanske glasove. Navsezadnje so prav ti zagotovilo obstoja vlade, ki ima težave z javnim mnenjem, interesnimi skupinami, opozicijo in koalicijskimi partnericami. Spreminjajo pa se razmerja sil v ministrski ekipi. Položaj Dušana Mramorja je močno oslabila afera z dodatki; kot kaže, ostaja skrbnik proračuna, na ključne odločitve o usodi državnega premoženja pa nima več odločilnega vpliva. Pač pa iz sence vse bolj stopa njegov državni sekretar Metod Dragonja, ki na tihem, skupaj z gospodarskim ministrom Zdravkom Počivalškom, prevzema vlogo glavnega kreatorja vladne ekonomske politike. Zanimiv je tudi položaj drugega močnega ministra, Gorana Klemenčiča, ki je že nedvoumno nakazal, da se z vladno politiko – od postavljanja žic pa do juriša na vrh NLB-ja - ne strinja.

Načrti opozicije, ki merijo na prihodnje volitve, vlade v tem trenutku ne morejo zamajati. Sesuje se lahko le sama, zato je nezadovoljstvo v poslanskih ali ministrskih vrstah za premierja zlovešče znamenje. Cerarjeva največja težava je, da očitno ne zaupa nikomur; odločanje vse bolj zapira v krog najzvestejših podpornikov. Premier je – tako kažejo njegove izjave - še vedno prepričan, da so zasuk v javnem mnenju zakrivili nesporazumi, sovražni mediji in spletke političnih tekmecev. Pri tem spregleda, da v tem trenutku najbolj potrebuje zaveznike. Tudi in še posebej zaradi pretresov, ki jih najbolj jasno manifestira prebežniška kriza v Sloveniji in v Evropi. To ni nemogoče in tako deluje politika. Če se bo Cerar izoliral v vse ožji krog strankarskih prijateljev in prišepetovalcev, bo na koncu ostal sam.

Popoln neuspeh vladne politike pa lahko na stežaj odpre vrata strankam, ki bodo stavile na radikalne in hitre rešitve. Če največja vladna stranka izgublja podporo, je to njena težava, če pa z nezmožnostjo, da bi v ključnem času vsaj poskusila doseči konsenz o temeljnih družbenih vrednotah, nepovratno spreminja politično podobo države, potem bomo zelo kmalu nerešljive težave imeli državljani.