Na MMC-ju je pretekli mesec že bilo objavljeno, da je nemško zvezno ustavno sodišče izdalo sodbo v zadevi Weiss, v kateri odkloni slediti sodbi Sodišča EU-ja v Luksemburgu, ki je program kvantitativnega sproščanja Evropske centralne banke označilo kot skladen s pravom EU-ja (obvestilo o sodbi v nemškem in angleškem jeziku). Po eni strani zdaj poteka presoja ekonomskega vpliva te sodbe na evropsko gospodarstvo in javne finance. Po drugi strani pa pravniki presojamo, v kolikšni meri je ta sodba zamajala same temelje pravnega reda EU-ja. Zaslediti je celo ocene, da lahko sodba – posebej zato, ker je bila izdana od (najbrž) najbolj spoštovanega ustavnega sodišča v EU-ju – pomeni tudi začetek konca pravnega reda EU-ja, kakršnega smo poznali doslej.

V osnovi gre za vprašanje načela primarnosti v pravnem redu EU-ja. Že daljnega leta 1964 je Sodišče EU-ja v zadevi Costa razglasilo, da države članice s svojimi pravili ne morejo preglasiti skupnih evropskih pravil, pa naj bodo nacionalna pravila sprejeta časovno pred ali za evropskimi. Naknadno je sodišče poudarilo, da to velja tudi za nacionalne ustave, torej najvišje norme držav članic. Brez tega bi obstajalo tveganje, da bi države članice s sprejetjem ustavnih zakonov in amandmajev obšle pravila EU-ja, ki jim ne bi bila všeč – bodisi ekonomska, potrošniška, okoljska bodisi davčna itd. Sodišče EU-ja je branilo enotno uporabo prava EU-ja za vse države članice ter za vse državljane in podjetja v EU-ju. Parlament države članice tako ne more razveljaviti direktive EU-ja, niti z ustavnim zakonom ne, saj sicer direktiva ne bi več imela iste (evropske) narave.

Sorodna novica Nemško sodišče: ECB naj utemelji odkupovanje obveznic, sicer odhaja Bundesbank

Seveda pa so države članice, vključno z njihovimi sodišči, ves čas obstoja EU-ja iskale poti za omejitev učinkov pravnih pravil EU-ja, ki jim niso bila najbolj všeč. To se je dogajalo vzporedno s stalnim širjenjem pristojnosti institucij EU-ja na vse nova področja. To širjenje so soglasno (shizofreno?) odobrile države članice s spremembami pogodb EU-ja, čeprav so se obenem ves čas pritoževale, da ima EU preveč pristojnosti. Hkrati je Evropska komisija podeljene pristojnosti tudi razlagala po svoje in jih širila zunaj prvotno zamišljenih okvirjev. Konflikti glede pristojnosti držav članic in EU-ja so tako postali stalnica delovanja EU-ja. Maastrichtska pogodba je leta 1992 razglasila načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, ki naj bi varovali prerogative držav članic, Sodišče EU-ja pa naj bi bedelo nad spori glede pristojnosti med EU-jem in državami članicami. A Sodišče EU-ja se v te, v osnovi politične, spore ne vpleta rado, Evropska komisija pa je načeli v zakonodajnih predlogih običajno omenila zgolj bežno. Daleč od tega, da bi podrobno utemeljevala, zakaj bo EU določeno vprašanje lažje ali bolje uredil, kot bi ga posamezne države članice.

A ne glede na to predstavlja načelo primarnosti najbolj osnovno načelo pravnega reda EU-ja. Avtorji osnutka Ustave za Evropo so ga leta 2003 poskušali zapisati v uvodne določbe. Ko je angleška kraljica videla to določbo, se je menda čudila, da naj bi bilo evropsko pravo nad britanskim, podobno kot gotovo še kak nacionalni politik. In načelo je bilo iz uvoda Ustave za Evropo izbrisano. Medvladna konferenca pa je z dodatno izjavo vseeno priznala, da načelo primarnosti iz sodbe Sodišča EU-ja v zadevi Costa ostaja temelj pravnega reda EU-ja. Če bi lahko posamezne države članice samovoljno odstopale od zavez iz pravnega reda EU-ja, v takšni skupnosti ne vlada več pravo, ampak individualni nacionalni interesi, in v naslednjem koraku več nimamo niti same skupnosti. V situaciji, ko se pojavlja krhanje vladavine prava v Vzhodni Evropi in ko Sever očita Jugu Evrope konstantno finančno molzenje, je popuščanje pri razumevanju načela primarnosti izjemno nevarno za nadaljnji obstoj EU-ja.

Iz tega razloga je bila na pobudo petih profesorjev z različnih evropskih in drugih univerz objavljena Skupna izjava v obrambo pravnega reda EU-ja. S tem se je del akademske skupnosti odzval na sodbo nemškega ustavnega sodišča v zadevi Weiss. Izjavo je doslej podpisalo več kot 30 profesorjev z različnih evropskih in drugih univerz, vključno z menoj in mojo kolegico, Petro Weingerl z Univerze v Mariboru. V nedeljo je izjavo v prevodu objavilo več vodilnih evropskih medijev. Izjava je v slovenskem prevodu (prevod J. H.) dosegljiva tukaj, izvirnik je objavljen na Verfassungsblogu, 26. 5. 2020.

Kot sta izpostavila profesorja Weiler in Sarmiento v nedavnem zapisu, zobne paste več ni mogoče potisniti nazaj v tubo, iščemo lahko le najprimernejšo pot naprej. Po njunem predlogu je treba vzpostaviti poseben forum sodnikov EU-ja in nacionalnih ustavnih sodnikov, ki bi po pritožbi zoper sodbe Sodišča EU-ja v slogu zadeve Weiss na drugi stopnji presojali najobčutljivejša vprašanja o morebitnem preseganju pristojnosti (ultra vires) institucij EU-ja. Predlog je pomemben in ne povsem nov. Evropski in nacionalni politiki bi ga morali vzeti v resno presojo. Evropski državljani pa se moramo zavedati, da brez vztrajne obrambe tudi najstabilnejši pravni red na svetu, kakršen je danes pravni red EU-ja, ne more dolgo obstati.