Med zbranimi na Trgu svetega Petra bo tudi 200 mladih iz Slovenije. Z njimi bodo duhovniki in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Andrej Glavan.

Papež Frančišek bo postavil za zgled dva nova krščanska stebra. Za svetnika bo razglasil dva velika papeža, ki sta dobro zaznamovala v preteklem stoletju tako Cerkev kot družbo. Prvi je Janez XXIII., ki je odprl okno Cerkve v svet. Drugi je Janez Pavel II., ki je dejal, da naj odpremo na stežaj vrata Kristusu in ničkolikokrat ponovil: »Ne bojte se!«

Oba papeža imata veliko skupnega, tudi z nami v 21. stoletju. Smo v času sprememb. Moralne in duhovne vrednote ne samo propadajo, ampak so velikokrat že odsotne in smo v krizi. Ne samo ekonomski in finančni, ampak v osebni krizi človeka: "Kdo sem? In kam grem?" Tudi danes razmišljamo kristjani in vodstvo Cerkve o svojem poslanstvu na novo. O tem nam govori papež Frančišek, ki hoče približati Kristusa človeku, ki je oddaljen, na robu, v stiski osamljen. V sredo je pri avdienci dejal, zakaj iščemo živega med mrtvimi? Takoj zatem pa dejal, da ni samoumevno, da sprejmemo Kristusa. Tudi ni samoumevno, da sprejmemo za spodbudo za svoje življenje dva nova svetnika. V čem sta tako posebna, božja in človeška? Če ju natančno pogledam, nadaljuje papež Frančišek le delo, ki sta ga začrtala, eden pred 50, drugi pred 35 leti.

Janez XXIII., Angelo Giusepe Roncalli, je že kot bogoslovec zapisal, da ga Bog kliče na pot svetosti. Zato si je postavil štiri pravila v življenju: biti združen z Jezusom, zbran v srcu, moliti rožni venec in biti čuječ v svojih dejanjih. Janezu Pavlu II., Karlu Josefu Wojtyli, pa so sošolci med študijam napisali na vrata Bodoči svetnik. Tudi ob njegovi smrti 2. aprila 2005 so ob novici ljudje na Trgu sv. Petra v Vatikanu vzklikali Santo subito. In res se je zgodilo. V njuni posebnosti je tudi, da so spregledali reden postopek za razglasitev svetnikov po zakoniku cerkvenega prava in navodilih Kongregacije za zadeve svetnikov. Dobremu Janezu XXIII. je zadostoval samo en čudež. Janez Pavel II. pa je bil razglašen za blaženega veliko prej, kot je običajno po smrti kristjana.

Ali bi potreboval prehodni papež, ki si ji po 1400 letih nadel prvi ime Janez, kaj več, kot da je 25. januarja 1959 v baziliki sv. Pavla za obzidjem naznanil drugi vatikanski koncil in ga 11. oktobra 1962 slovesno odprl? 3.000 koncilskih očetov in opazovalcev se je v dobrih štirih letih zvrstilo na zasedanjih. Prvič so prisostvovale tudi ženske. Imenoval je nove kardinale iz Afrike, Azije in Amerike. Po vsem svetu pa so zavzeto pripravljali novosti v strukturi Cerkve in življenju kristjanov po evangeliju. Bogoslužje smo dobili tako v domačem jeziku, prenovila se je liturgija, uvedli so se stalni diakoni, svoje mesto so dobili laiki, ovrednotili so vlogo ženske in moškega pri oznanjevanju, odprli vrata ekumenskemu in medverskemu dialogu.

Dobri Janez XXIII., ki je svoje duhovne misli že od 14. leta zapisoval v Dnevnik duše, je prestopil prag Vatikanskega ozemlja. Obiskal je otroke v bolnici, zapornike, delavce. Srečal se je z voditeljem Anglikanske cerkve, 400 let po izobčenju Elizabete I. Njegove zadnje besede so bile: »Da bi bili vsi eno.« Zaradi govora na Radiu Vatikan, kjer je leta 1962 pozval Združene države Amerike in Sovjetsko zvezo k ustavitvi naraščajoče raketne krize na Kubi, je edini papež, ki je dobil nagrado balzam za mir, človečnost in bratstvo med narodi. Za vse pa je napisal okrožnico Mir na zemlji. Tudi okrožnica Mater in Magistra, s katero je zarisal nove smernice za socialni nauk Cerkve, je našla odmev pri ustanavljanju Evropske zveze.

V teh dneh smo velikokrat slišali, kako nam je bil blizu Slovencem. Prijateljeval je z jezuitom p. Prešernom, Jakobom Ukmarjem, poklonil se je mučencu škofu Vovku. Poleg njega je imenoval za pomožnega škofa Vovka in Pogačnika, nam podaril srebrn kelih in povzdignil Ljubljansko škofijo v nadškofijo. Ali ni tudi za nas, kakor je sam rekel o sebi, še kot beneški patriarh, da je "prijazen, z nekaj zdrave pameti, ki jasno doume stvari s posluhom za ljudi"? S tem je tudi za nas sveti mož, predvsem predan molitvi in Kristusu. Svetnik.

Njegov sodobnik, papež Janez Pavel II., ki je doživel rekordno hiter postopek za beatifikacijo, pa je na svetovnem dnevu mladih leta 2004 dejal, da smo vsi poklicani k svetosti, vendar samo svetniki lahko prenovijo človeštvo! Številni mu očitajo strogo konservativnost glede morale in svobode, ki si jo razlagamo ljudje po svoje, a v tem ne odstopa tudi za papežem Frančiškom. Ta nam je blizu, topel, človeški, a pravi, da doktrine Cerkve in evangelija ne bo spreminjal, le približal Kristusa človeku. Prvi slovanski papež, po 455 letih je v 26 letih pontifikata imenoval 231 kardinalov, 1.241 blaženih, 482 svetnikov, med njimi 600 laikov.

Prepotoval je 104 države, obiskal 129 narodov, prestopil prag anglikanske katedrale, mošeje v Damasku in univerze Al Azha v Egiptu, se poklonil pred zidom žalovanja v Jeruzalemu. V jubilejnem letu 2000 je prosil za odpuščanje za vsa sedanja in pretekla dejanja Cerkve, da bi zedinil naš svet. Odpustil je tistim, ki so mu stregli po življenju. Globoko je posegel z apostolsko konstitucijo Pastor Bonus v organizacijo rimske kurije. V njegovem pontifikatu se je število katoličanov povečalo kar za 43 odstotkov, največ v Afriki. Vse odločitve pa je sprejemal na kolenih v molitvi in to je njegova skrivnost.

Prav pred svojim Gospodom je doživljal veliko Božje usmiljenje in zato razglasil prvo nedeljo po veliki noči, po naročilu poljske redovnice Faustine Kowalske, za nedeljo Božjega usmiljenja. Bog sprejema vsakega človeka, vsakega slabotnega in prevzema nase vse grehe človeštva. Bog odpušča, zato je Janez Pavel II. prosil tudi ves svet za odpuščanje za vse storjene krivice Cerkve in kristjanov. Ali ni to največja veličina človeka? Da bi nas potrdil v veri, je tudi nas obiskal v Sloveniji že leta 1996. Čez tri leta pa je prišel ponovno, da nam je razglasil prvega blaženega Slovenca, škofa Antona Martina Slomška.

Med 9.000 blaženimi in svetniki bosta zdaj nam postavljena tudi preroški papež Janez XXIII. in karizmatični romar Janez Pavel II., ne samo za zgled, ampak predvsem v priprošnjo, za pogum in modrost, tako kot sta sama rekla: "Ne bojmo se! Odprimo okna in vrata, da vidimo dobro in lepo tega sveta!"