Vložila ga je po nujnem postopku, ki ga 143. člen poslovnika državnega zbora predvideva za varovanje interesov varnosti ali obrambe države, odpravo posledic naravnih nesreč ali za preprečitev težko popravljivih posledic za delovanje države.

Gre torej za evidentno zlorabo poslovnika in instrumentalizacijo zakonodajnega postopka za doseganje političnih ciljev vladajoče koalicije, ki skupaj z nekaterimi sindikati že dalj časa načrtuje politični prevzem javnega zavoda RTV Slovenija. Spomnimo se besed Helene Milinković, predsednice Koordinacije novinarskih sindikatov RTV Slovenija, ki jih je kot zavezo bivšemu generalnemu direktorju RTV Slovenija, Igorju Kaduncu izrekla na Javni tribuni o razmerah na RTV Slovenija. Dejala mu je: "Delujemo kot gverila. /…/ Naš plan, gospod direktor, pa je ta – ja, prevzem RTV-ja." Zavezo o (gverilskem) prevzemu je sindikalistka Milinković dala prav tistemu bivšemu generalnemu direktorju RTV Slovenija, ki ni bil sposoben pripraviti ustreznega finančnega načrta in je zaradi svojih vodstvenih nesposobnosti ta javni zavod spravil v položaj, v katerem se je moral financirati po dvanajstinah.

Takega gverilskega prevzema RTV Slovenija pa ne podpirajo vsi sindikati. Nekateri, npr. Sindikat delavcev radiofuzije Slovenije je svoje nasprotovanje zlorabam parlamentarne večine celo formalno izglasoval. Sprejel je namreč sklep, da "ne podpira obravnave in sprejema sprememb zakona po nujnem postopku /…/ in jim nasprotuje". (Zlo)uporaba nujnega postopka ima namreč en sam namen – uporabiti parlamentarno večino kot glasovalni stroj ter z njim obglaviti vodstvo in nadzorne organe RTV Slovenija brez javne razprave, potihoma in v času poletnih počitnic. Žal pa tovrstna instrumentalizacija državnozborskih postopkov za dosego političnih ciljev niža nivo demokracije in predstavlja tragičen korak k ukinitvi parlamentarne demokracije. S svojimi dejanji vlada Roberta Goloba in koalicija, ki to vlado podpira, udejanja natanko tisto, kar je v volilni kampanji očitala vladi Janeza Janše.

Depolitizacija nadzornih organov

Vlada v svojem zakonskem predlogu izhaja iz (napačne) predpostavke, da imenovanje, ki je opravljeno v državnem zboru, vodi v politizacijo. Če bi privzeli to domnevo, bi morali sočasno priznati, da so politizirana tudi vsa slovenska sodišča, vključno z ustavnim. Tudi sodniki so namreč svoj mandat dobili prav z izvolitvijo v državnem zboru.

Da bi vlada prikrila svojo glavno namero – predčasno zaključiti veljavne mandate članov nadzornih organov (Programskega in Nadzornega sveta RTV Slovenija) in jih zamenjati s sebi lojalnimi kadri, vladni predlog predvideva tudi prestrukturiranje Pogramskega in Nadzornega sveta v en sam organ – Svet RTV Slovenija ter skoraj popolnoma spreminja način imenovanja članov.

Po veljavnem zakonu o Radioteleviziji Slovenija (ZVRTS-1) večino članov (21 od 29) programskega sveta imenuje državni zbor, od tega 5 neposredno na predlog parlamentarnih strank, 16 članov pa državni zbor imenuje na predlog gledalcev in poslušalcev programov RTV Slovenija; univerz in fakultet ter društev, zvez društev oziroma njihovih organizacij, zlasti s področja umetnosti, kulture, znanosti in novinarstva, ter drugih organizacij civilne družbe, razen političnih strank in njihovih organizacijskih oblik.

Ker vlada državni zbor doživlja kot izvor politizacije, ga v svojem predlogu zakona skoraj povsem izključi iz procesa imenovanja članov Sveta. Po vladnem predlogu bi namreč enoten organ upravljanja in nadzora Svet RTV Slovenija štel 17 članov. Od teh bi le dva člana imenoval državni zbor, in sicer enega člana, strokovnjaka s področja vzgoje in izobraževanja, na predlog odbora državnega zbora, ki je pristojen za področje vzgoje, izobraževanja in znanosti; ter enega člana, strokovnjaka s področja kulture in medijev, na predlog odbora državnega zbora, ki je pristojen za področje kulture in medijev. Dva člana bi imenovali italijanska in madžarska narodna skupnost na podlagi javnega poziva (vsaka po enega, kot do sedaj), enega člana predsednik Republike Slovenije na podlagi javnega poziva verskim skupnostim (sedaj se tako imenuje dva člana), pet pa bi jih izmed sebe izvolili zaposleni na RTV Slovenija (sedaj zaposleni izmed sebe izvolijo tri člane). Ostale člane bi neposredno imenovale različne organizacije (Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Nacionalni svet za kulturo, Olimpijski komite Slovenije, Informacijski pooblaščenec, Svet za trajnostni razvoj in varstvo okolja in Varuh človekovih pravic).

Jemanje državnemu zboru ustavno določene vloge odločati v imenu vsega ljudstva

Vlada torej razume depolitizacijo predvsem na način, da iz procesa imenovanja izključi državni zbor. Pri tem povsem spregleda 82. člen Ustave RS, ki v prvem stavku pravi, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva. Ustava torej podeljuje državnemu zboru (oz. njegovim poslancem) izrecno pooblastilo delovati v imenu vsega ljudstva. Tega pooblastila ustava ne daje raznim vladnim in nevladnim organizacijam, ampak zgolj in samo državnemu zboru, ki ga sestavljajo na svobodnih in demokratičnih volitvah izvoljeni poslanci.

Zaradi tega vlada z "depolitizacijo", ki uvaja postopke imenovanja mimo demokratičnega procesa v državnem zboru, v resnici razkraja bistvo naše demokratične ureditve. S tem pa – hote ali pa iz nevednosti – veča vpliv interesnih skupin in posameznikov, ki za to niso dobili mandata na volitvah, preko katerih državljani (ljudstvo) kot edini suveren v demokratični družbi skladno s 3. členom Ustave izvršujejo svojo oblast. Če povemo preprosteje: tak vladni predlog jemlje oblast ljudstvu in jo – pod krinko depolitizacije – daje v roke posameznim centrom moči, ki za delovanje v imenu vsega ljudstva niso nikoli dobili pooblastila na svobodnih in demokratičnih volitvah.

Poleg izključitve državnega zbora iz imenovanja članov Sveta pa je posebej problematično tudi dejstvo, da predlog zakona povsem izključuje vlogo gledalcev in poslušalcev v Svetu. Svet torej postaja organ vladnih in nevladnih organizacij ter zaposlenih na RTV Slovenija. Tako je povsem neodvisen od svojih plačnikov in tistih, ki jim je v resnici namenjen. Predlagana sestava sveta je namreč neodvisna od gledalcev, poslušalcev in ostalih uporabnikov vsebin javnega zavoda RTV Slovenija. Ko zaradi depolitizacije izključiš ljudstvo oz. njihove predstavnike v državnem zboru iz procesa imenovanja, pač ne gre drugače kot da javni zavod "privatiziraš" preko vladnih in nevladnih organizacij, po možnosti takih, ki so od tebe finančno odvisni. Le tako jih lahko preko financiranja neprestano držiš v šahu oz. si kupuješ njihovo zvestobo in naklonjenost.

S sprejetjem vladnega predloga zakona gledalci in poslušalci, ki jim je RTV Slovenija v svojem bistvu namenjena (1. člen ZRTVS-1), torej ne bodo imeli več svojih predstavnikov v organih upravljanja. Prav tako vladni predlog iz predlagateljstva svojih predstavnikov izključuje univerze, fakultete in ostalo civilno družbo v obliki društev, zvez društev oziroma njihovih organizacij in jo omeji na zgolj taksativno naštete (sebi lojalne?) organizacije, si so bodisi vladne (npr. Nacionalni svet za kulturo) bodisi od vladajoče politike finančno odvisne (Olimpijski komite Slovenije, Varuh človekovih pravic, Svet za trajnostni razvoj, Informacijski pooblaščenec). Tem organizacijam predlog zakona ne podeljuje le predlagateljstva, ampak celo pooblastilo neposrednega imenovanja. Na ta način zakonski predlog odvisnost od vladajoče politike veča, ne manjša. Za razliko od na novo predvidenih predlagateljev s pravico imenovanja članov sveta dosedanji člani, izvoljeni na predlog poslušalcev in gledalcev načeloma niso finančno in drugače odvisni od politike. Zato so po svojem imenovanju, ko dobijo z izvolitvijo v državnem zboru polni štiriletni mandat, avtonomni.

Veliko bolj smiselno bi torej bilo, da bi zakonski predlog taksativno naštetim organizacijam podelil zgolj vlogo kvalificiranih predlagateljev kandidatov, ki bi jih za člane Sveta še vedno imenoval državni zbor z večino vseh svojih poslancev. Prav tako bi bilo za opravljanje javne službe na področju radijske in televizijske dejavnosti, z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov, kot to določa 1. člen ZRTVS-1, nujno, da bi se zakonski predlog dopolnil z možnostjo imenovanja članov na predlog gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija ter ostale civilne družbe (brez omejevanja na zgolj trenutno vladajoči politiki prijazen del civilne družbe). Za dvig profesionalizacije Sveta bi se lahko k temu dodala zahteva, da kandidati za člane Sveta poleg zakonsko predpisanih pogojev izkazujejo tudi ustrezne reference.

Nujnost profesionalizacije predsednika Sveta

Med razlogi za spremembo zakona vlada izpostavlja tudi povečanje odgovornosti članov Sveta. Takšen cilj je upravičen, a ga predlagane spremembe ne uresničujejo. Povečanje odgovornosti v primeru vodstvenih članov organov upravljanja in nadzora (predsednik Programskega sveta in predsednik Nadzornega sveta, oziroma po uzakonitvi predloga vlade predsednik Sveta) bi bilo mogoče doseči predvsem s profesionalizacijo te funkcije, ki se sedaj opravlja nepoklicno. Podobno je glede funkcije predsednika Državnega sveta RS, za katerega 43. člen Zakona o Državnem svetu določa, da se opravlja nepoklicno, ugotovilo Ustavno sodišče, ki je presodilo, da nepoklicno opravljanje funkcije predsednika državnega sveta vsebuje možnost za nastanek položajev, v katerih državni svet ne bi mogel učinkovito izvajati svoje vloge (Odločba US št. U-I-332/05, 11. točka obrazložitve). Ustavno sodišče je zato kasneje (ko se zakonodajalec ni ustrezno odzval – kako značilno je za našo državo, da se odločb sodišč ne spoštuje!) samo določilo, da se ta funkcija opravlja poklicno (Odločba US št. U-I-248/08, 3. točka izreka). Poleg tega nepoklicno opravljanje funkcije predsednika Sveta predstavlja veliko tveganje, da so za tak položaj zainteresirane zgolj osebe z napačnimi, predvsem politično motiviranimi ali morda celo koruptivnimi interesi. To pa je povsem v nasprotju s cilji vlade po »depolitizaciji« in povečani odgovornosti.

"Orbanizacija" RTV Slovenija

Vladni predlog v prehodnih določbah predvideva predčasno prenehanje mandata dosedanjim članom Programskega in Nadzornega sveta RTV Slovenija. To vzbuja občutek, da je namen sprememb zakona predvsem takojšen politični prevzem organov upravljanja RTV Slovenija in s tem podreditev javnega zavoda RTV Slovenija vladajoči politiki – po zgledu in modelu Viktorja Orbana na Madžarskem. Pri tem je predvideno, da se ob uveljavitvi zakona imenuje vseh 17 članov Sveta, pri čemer se 9 članov imenuje zgolj za dobo dveh let. Predvideno je, da se teh devet članov določi z žrebom, kar bi lahko privedlo do nesmiselne sestave Sveta za posamezno dvoletno rotacijo.

Očitku o političnem prevzemu RTV Slovenija bi se bilo mogoče izogniti, če bi prehodne določbe predvidele iztek mandatov sedanjim članom Programskega sveta. In sicer tako, da bi se 8 članov po novem zakonu imenovalo leta 2024, ko se mandat izteče osmim članom sedanjega Programskega sveta, ostalih 9 članov Sveta pa leta 2026, ko se mandat izteče preostalim 21 članom sedanje sestave Programskega sveta. S tem bi poleg smiselne razporeditve kvalificiranih predlagateljev članov Sveta znotraj dvoletne rotacije ohranili tudi avtonomijo organov nadzora in upravljanja RTV Slovenija in zagotovili njihovo neodvisnost od (trenutno) vladajoče politike.

Take prehodne določbe bi seveda predvidela odgovorna politika, ki ji je mar za demokracijo in ki se pri izvrševanju svoje oblasti zna in želi samoomejevati. Taka politika bi tudi o tako pomembnih spremembah zakona predlagala in izvedla široko javno razpravo. Ker pa v tem primeru demokratični proces in iskanje najboljših rešitev v resnici sploh nista pomembna, je potreba po spremembi sedanje ureditve zgolj nujna fasada, da se pred javnostjo zakrije pravi namen – ta pa je popolni politični prevzem RTV Slovenija, kot ga je bivšemu generalnemu direktorju obljubila sindikalistka Milinković. Zato je seveda zloraba nujnega postopka pričakovana. Kot je pričakovano tudi to, da bo glasovalni koalicijski stroj politični prevzem RTV Slovenija najverjetneje potrdil že prihodnji teden. Pri tem tega glasovalnega stroja ne bo niti najmanj motilo dejstvo, da s svojim ravnanjem povsem posnema "orbanizacijo" na Madžarskem. Poslanci, ki s slepim pritiskanjem na tipke glasovalni valjar upravljajo, pa ne bodo niti pomislil na to, da z zlorabo oblasti odpirajo Pandorino skrinjico, saj legimitizirajo tako zlorabo (zakonodajne) oblasti tudi za čas, ko se bo trenutni glasovalni stroj v parlamentu zamenjal z novim. Robert Golob je pred volitvami obljubljal, da bo ustavil spiralo razkroja demokracije. S svojim poveljevanjem koalicijskemu glasovalnemu valjarju tega razkroja ne ustavlja. Poglablja ga.