Alenki Bratušek je uspel veliki met. V svoje vrste je na tiho, brez pompa, na presenečenje celotne slovenske politične srenje – tako leve in desne – pritegnila kar 250 vidnih članov DeSUS-a, nezadovoljnih nad vsemi eksperimenti, ki so se od lanskega januarja dogajali s stranko na hrbtih vse bolj nezadovoljnega in naveličanega članstva. V SAB je prestopilo kar pet odborov DeSUS-a.

Spomnimo se vročega dogajanja v upokojenski stranki v zadnjih dveh letih. Pomislimo na vse spletke, s katerimi je takrat pravkar včlanjena kmetijska ministrica Aleksandra Pivec od Karla Erjavca prevzela stranko. Pomislimo, da ji je ministrski položaj v Šarčevi vladi pred tem zagotovil prav Erjavec. Nato je Pivec po "pršutnih" aferah le po nekaj mesecih DeSUS zapustila in ustanovila svojo Našo deželo, ob velikem odobravanju raznih strategov blizu prvakom vladnih strank. Odslovili pa so jo poslanci DeSUS-a, čeprav tako kot ona v nasprotju s stranko podpirajo vlado Janeza Janše. Seveda v skladu z lastno vestjo.

Prav DeSUS-ovi poslanci so znova pritegnili večnega Erjavca, čigar ambicije so bile takrat še enkrat večje od poslanskih. Ne zgolj stranke, Erjavec je hotel vlado. Njegov poskus postati mandatar levice pa so v kali zatrli prav tisti, ki so ga pripeljali nazaj – poslanci Franc Jurša, Branko Simonovič in Ivan Hršak. Znova v skladu z lastno vestjo. Erjavec se je poslovil od mandatarskih ambicij in zdaj, menda dokončno, od DeSUS-a. Prvo mesto v upokojenski stranki, ki prav te dni praznuje svojo 30. obletnico, pa je tako končno uspelo zasesti edinemu, ki je še ostal, dolgoletnemu strankinemu aparatčiku, Ljubu Jasniču.

Sorodna novica SAB: Množični prestopi članov DeSUS-a

Jasnič se je sicer v preteklosti kot generalni sekretar z Erjavcem neuspešno pomeril v bitki za DeSUS. Toda zdajšnji nenavdihujoči predsednik, brez resne ideje, kaj s stranko, in še bolj brez premisleka, kako ukrotiti v nasprotju s stališči stranke delujoče poslance, je na vrh DeSUS-a prišel v času, ko je tej stranki po vseh peripetijah zadnjih let že zmanjkalo sape.

Toda to ne pomeni, da je lokalno dejavnim članom zmanjkalo navdiha in sape za delovanje v strankarski politiki, ki v DeSUS-u več ne vidijo. Logično je, da so v nekem trenutku tekli na četrtkov avtobus do Ljubljane, kjer jih je čakala nekdanja premierka Alenka Bratušek – nasmejana, energična, karizmatična političarka, v državni politiki mnogo izkušenejša, kot sta Jasnič ali celo Erjavec; da vsebin, ki jih ves čas v prazno ponuja Aleksandra Pivec, niti ne omenjam.

Projekt prevzemanja DeSUS-ove volilne baze, starejše generacije volivcev, se je v stranki SAB strateško načrtovano začel že mnogo pred dobrodošlico na Livadi. To je bil ne nazadnje projekt prejšnjih volitev. Resen nagovor Alenke Bratušek smo slišali na vsakem predvolilnem soočenju – da njena stranka ne bo zanemarila upokojencev, starejših generacij, njihovih težav in problemov, skrbi za pokojnine in s tem povezanih sprememb pokojninskega ter zdravstvenega sistema. Bratušek je prav na teh parolah na zadnjih volitvah tudi uspelo politično preživeti; samo spomnimo se, kako so ji skorajda vsi pripisovali politični potop. Na volitvah, junija 2018, je SAB že pritegnil velik del nekdanjih volivcev DeSUS-a in vstopil v parlament.

Izbira za Alenko Bratušek od nekdanjih DeSUS-ovih članov je pravzaprav lahka, po svoje logična in tudi pričakovana.

Skupina, ki je tvorila jedro upokojenske stranke, je po svoji orientaciji levosredinska, ne glede na to, da je tudi interesna skupina, ki se najbolj bori za svoje ozko postavljene cilje – dostojne, človeka vredne pokojnine in dostop do zdravstvenih storitev, saj imajo starejši z zdravjem več težav kot mladi.

Sorodna novica Klavzura DeSUS-a svetu stranke predlaga, naj vse tri poslance pozove k odstopu

Pri urejanju obeh področij Slovenija zaostaja. Glede financiranja pokojninske blagajne se aktualna vlada spreneveda in vire financiranja pokojnin "kamuflira" v ustanavljanje Nacionalnega demografskega sklada, ki ni nič drugega kot upravljavski sklad in s tem poligon za takojšnje politične menjave uprav in nadzornih svetov v državnih podjetjih, in to še pred naslednjimi volitvami oziroma naslednjo vlado. Bratušek ima v povezavi s tem Janševim projektom prevzema vseh podjetij v državni lasti zelo jasno in nasprotno stališče. Tovrstnemu politično obarvanemu upravljanju premoženja z enega mesta je nasprotovala še kot opozicijska poslanka Pozitivne Slovenije, ko je druga Janševa vlada leta 2012 tik pred svojim padcem ustanovila SDH.

Alenka Bratušek kot nekdanja premierka ve, da bo potrebna širša pokojninska reforma, da bo treba veliko postoriti na področju višanja produktivnosti in iskanja novih virov financiranja državnega proračuna, iz katerega se črpa tudi denar za SPIZ. Prav tako pa zelo dobro ve, da naslednjo vlado čaka še neprijetnejše soočenje – ureditev z interesi in lobiji prestreljenega zdravstva. V Šarčevi vladi se sicer sama, kljub ponudbi resorja, verjetno največjega bolnika družbe, ni želela lotiti!

Verjamem, da so zaradi množičnega prestopa in okrepitve SAB-a nesrečni v drugih levih strankah, verjetno najbolj pri Socialnih demokratih Tanje Fajon. Verjamem tudi, da se bo vse skupaj poznalo na naslednjih javnomnenjskih merjenjih in tudi v drobnih ali drobnjakarskih rivalstvih štirice za primat na levi sredini. Toda izbira pobeglega članstva je za Bratušek naravno nadaljevanje že nekaj let trajajočega projekta njene stranke, da se DeSUS zlije s SAB-om. In s tem zaupanja, ki ga novim članom s svojimi izkušnjami na domačem političnem prizorišču ponuja; z vzponi in padci ter načinom nagovarjanja starejše generacije bolje kot preostali KUL-ovci. To si morajo politični partnerji na levici tudi priznati.

Zato lahko le čakamo na nove prestope iz DeSUS-a. In se ob tem sprašujemo, koga ali kaj še čakajo lokalni odbori Cerarjevega SMC-ja.