, bili so carji, selektor pa prerok. Zdaj na Švedskem so turisti, reprezentanca pa družinska igrača. Mar res?

Bežni znanec z zadnjega "delavskega" avtobusa za Dolenjsko me je sinoči pobaral: "Vsega je konec, kaj praviš? Ne moreš trikrat izgubiti na tak način, sam tisti Štajerec je rekel, da delajo otroške napake. Pa oče selektor na vsak način tišči svojega sina notri, saj si bral o tem. A ga Kristan spet pije? Veš, niso si to v Zagrebu kar tako izmislili, saj vidiš, da gredo v KHL. Sploh ne bom več gledal tega hokeja ..."

Kaj naj odgovorim? Ali so vse kritike navržene po "cajtngih" upravičene? Ne vem, nisem gor v Stockholmu, slačilnica in govorice me še zdaleč ne zanimajo toliko kot igra, predvsem pa sem zelo pristranski. Svoje razmišljanje o slovenskem hokeju sem povzel v kolumni pred 14 dnevi in ostajam pri tem, da mi "risi" niso dolžni nič. Raje sem se zamislil, zakaj takšni hitri preobrati v javni podpori reprezentanci, čeprav je turnir še v polnem teku.

Res, tudi sam sem po prvih treh tesnih porazih pisal, da se zdaj čaka na čudež, pa mi je dal en komentar pod novico misliti, da že s takim razmišljanjem slabo vplivamo na pričakovanja, češ da igra je slaba in reši nas lahko samo nezaslužena sreča ali podvig, ki daleč presega realnost. Ali sem tudi sam obupal in vrgel puško v koruzo? Odkrito rečeno, je SP elitne divizije (in ne mi prosim več omenjati skupine A) sam po sebi čudež, po vseh uspehih zadnjega leta pa bi pričakoval nekaj več potrpežljivosti.

Preskok v nogomet in tujino. Zadnjo nedeljo sem bolj po naključju kot namenoma preklopil v zadnje minute prenosa odločilnega in zadnjega kroga angleške druge nogometne lige. Drama je bila popolna - navijači Hull Cityja so že zmagoslavno vdrli, ker so mislili, da je konec tekme in da so se neposredno prebili v Premier ligo. Po ureditvi kaosa in nadaljevanju tekme so "tigri" globoko v sodnikovem podaljšku zapravili še 11-metrovko, za kar so bili na drugi strani ekspresno kaznovani z bele točke, kar je pomenilo, da jih lahko Watford na sočasni tekmi z zmago prehiti in pahne v negotov obračun četverice za eno mesto v nogometnem raju.

A namesto da bi Watford, resda z igralcem manj, dosegel veliki zmagoviti gol, so ga po veliki napaki vratarja sami dobili in izgubili. Nogometaši in navijači so bili šokirani, razočarani in z nejevero spoznavali, kakšno izredno priložnost so zapravili. Po nekaj minutah se je oglasila navijaška pesem, ki so ji pritegnile vse tribune, igralci so dvignili glave in zaploskali privržencem, ki so jim dali vedeti, da so se borili do konca in da še ni vsega konec. Če ne letos, pa drugo leto. (Sinoči je Watford izgubil prvo tekmo polfinala končnice za Premier ligo, kar nakazuje, da je res zapravil gromozansko priložnost.)

Skok nazaj v Slovenijo. Koliko slovenskih klubov ali slovenskih reprezentanc uživa takšno podporo, da lahko kljub spodrsljajem in porazom v miru dokonča tekmo ali celo sezono, ob tem prejme aplavz za trud in nato z dvignjeno glavo sprejme tudi kritiko za napake in na novo zaviha rokave? Ali slovenski navijač res prehitro odreče podporo, se vda v poraz in raje sploh ne gleda do konca? Pribijmo enega krivca na križ, razbijmo kolektiv, novim pa za vsak primer odtegnimo podporo, da se ne bodo prevzeli in kaj preveč naredili. Sodeč po dogajanju in stanju v Sloveniji, je šport preresnična preslikava našega vsakdana.

In na koncu še vprašanje za kritike katastrofalno poraznih "risov" na Švedskem - ali imate obstanek med elito raje kot igranje na zimskih olimpijskih igrah? Vsekakor je eno boljše kot nič in ta "nekaj" je izreden podvig, ki je uspel natanko isti skupini trenerjev in hokejistov, zaradi česar si zaslužijo spoštovanje (kot tudi piše na hokejski dresih).