den najočitnejših so sodniki. Med njimi je tudi naš Damir Javor, za katerega je bil finale Evrolige prvi vrhunec leta.

Poleti bo kot edini slovenski košarkarski sodnik pravico delil tudi na olimpijskih igrah v Riu. Po finalni tekmi Evrolige pa je na Twitterju doživel (in z njim tudi midva s kolegom Penkom) pravi stampedo. Nekatere objave, celo grožnje, so na veliko prestopile mejo zdravega okusa.

Kadar se v finalu pomerita dva taka kluba, kot sta CSKA in Fenerbahče, ki imata v svojih vrstah košarkarje, ki vsi skupaj s plačami zaslužijo več kot 70 milijonov evrov, potem je jasno, da je v igri še precej več kot le "predanost". Finalna srečanja so vedno nekaj posebnega. Tudi včerajšnje je bilo. Predvsem zelo stresno za košarkarje, trenerje in navijače. Dimitris Itoudis, trener CSKA-ja, za zdaj, pri 45 letih, še nima sivega lasu (vsaj na televiziji se ga ni videlo), na drugi strani je Željko Obradović, ki je že več kot 25 let glavni trener, popolnoma "posrebren".

Nešteti so stresni položaji, v katerih se je moral znajti, sinoči mu je nekaj zmanjkalo. Na novinarski konferenci po tekmi je vsega vajeni Žoc, kot pravijo trenerju Obradoviću, dejal, da Fenerbahčeju niso dovolili zmagati. Seveda je namigoval na sodnike. Najbolj na izkušenega Italijana Luigija Lamonico, ki je včeraj sodil svoj zadnji zaključni turnir Evrolige. Nobena skrivnost ni, da je Lamonica sodnik, ki si vzame svojih pet minut slave. Malo v obliki šova – pogovori, gestikulacijami, ogledi počasnih posnetkov …, malo pa tudi s hitrimi nepričakovanimi odločitvami. Vedno je rad skočil iz koncepta, ampak, mar ni pri košarkarjih ravno tako? Kaj niso junaki po navadi tisti, ki se odločijo prekiniti uigrano situacijo in sami zaključiti?

In v vsej tej mešanici hitrega vodstva CSKA-ja, divje vrnitve Fenerbahčeja, razgretih navijačev (eden od turških privržencev je celoten drugi polčas prejokal) je bil tudi naš sodnik Damir Javor. Ponavljam stavek z začetka: kadar se v finalu pomerita dva taka kluba, kot sta CSKA in Fenerbahče …, potem je jasno, da bo nekdo zelo razočaran. Sinoči so po težkem, vendar zasluženem porazu navijači Fenerbahčeja na spletnem omrežju Twitter začeli pravo gonjo proti našemu sodniku. Večine sporočil niti ne razumemo, ker so zapisana v turščini. Nekaj jih je v angleščini, nekaj (s pomočjo mehanskega prevajalnika) tudi v kvazislovenščini. To, dragi bralci, presega mejo okusnega. Veliko sporočil je celo groženj.

Verjetno se boste spraševali, zakaj o tem sploh pišem. V središču te »vojne« sem se znašel po naivnem naključju. Ko je novinarski kolega Miha Penko na Twitterju objavil novico, da bo Damir Javor sodil na finalni tekmi, sem čestitko (sojenje finala se mi ne zdi le uspeh posameznika, pač pa tudi uspeh za Slovenijo, Košarkarsko zvezo in sodniško organizacijo; hkrati tudi Slovenija tako drži stik z evroligo) delil z om
embo (@) našega sodnika. Javor se je za čestitke zahvalil in od tu naprej se je začelo. Vsako objavo turških »navijačev« z grožnjami, omalovaževanjem, izživljanjem … sva prejela tudi midva. Teh je bilo v mojem primeru preko 500, kolega Penko pa jih je dobil preko 1000.

Sprašujem se, ali je navijaška kultura v Turčiji res tako na psu, da se mora človek, ki opravlja delo košarkarskega sodnika (za povrhu to dela kakovostno, sicer ne bi bil med najboljšimi sodniki v Evropi, upam si celo reči na svetu), celo bati za življenje? So visoki finančni vložki že povsem premešali prioritete? Je šport še v ospredju ali je to le krinka za nekaj, kar se v resnici dogovori v ozadju?

In, ali si človek sploh še želi biti del takega dogodka, ko pa že vnaprej ve, da ga bodo po koncu žalili, mu grozili navijači poražene ekipe?