Najprej mora prepričati predsednico Evropske komisije, ki je že povedala, kakšna so njena pričakovanja, zlasti ko gre za kandidatke, nikakor pa ne smemo spregledati morebitnega takšnega ali drugačnega lobiranja v Evropskem parlamentu, ki bi bilo lahko posledica domačega nezadovoljstva. In tega je bilo v zadnjih dneh kar nekaj.

O strokovnih referencah Janeza Lenarčiča ne dvomi nihče, nekaj je pomislekov ob tem, da na politični položaj pošiljamo sicer visokega uradnika, nihče pa ne ve, kako bo naš predlog sprejela šefica Evropske komisije. Znane so namreč njene želje po spolni uravnoteženosti komisije in obljubah po želenih resorjih tistih, ki bodo poslali komisarske kandidatke ali politične visokokategornike.

Prostodušne besede "Zakaj bi Slovenija vedno ubogala" sicer lepo pobožajo ljudsko uho, kar naš premier počne zelo rad, ne vemo pa, kako prepričljivo se bodo obnesle v Bruslju, koalicijski partnerji pa ob morebitnem skromnem izkupičku zagotovo tudi ne bodo skoparili z očitki. Ob pogledu v koalicijo se tudi težko izognemo vtisu, da se je Marjan Šarec moral krepko potruditi, da mu je ob lastnem skromnem kadrovskem bazenu uspelo zmešati štrene vsem, zlasti pa Socialnim demokratom.

Je pa Šarcu uspelo že drugič uspelo nekaj, s čimer si vladarske samozavesti najbrž ne more ravno okrepiti. Njegovi koalicijski partnerji so enotno in ne ravno zadovoljni pred kamere prvič stopili pred nekaj meseci, ko so na mizo dobili mimo njih pripravljen in usklajen predlog o sodelovanju z Levico, drugič pa včeraj, ko so na mizo dobili mimo njih pripravljen predlog o tem, kdo naj bo slovenski komisar.

V tretje gre rado, pravi pregovor, vprašamo pa se lahko, na kateri strani tehtnice bi se lahko ustavila prihodnja številka tri. Mehčanje oziroma neupoštevanje koalicijskih odnosov glede na ne ravno prepričljivo večino LMŠ-ja v primerjavi z drugimi partnerji namreč ni pot do dolgoročno uspešnih odnosov, česar bi se moral premier ne glede na nenavadno naklonjeno javno mnenje zavedati.