Imamo namreč preveč nagrad ter premalo prebivalcev. Zato zelo hitro nastane vtis, da prijatelji in znanci podeljujejo nagrade prijateljem in znancem. V tem nacionalnem trepljanju po ramenih so nagrade izgubile smisel in pomen. Še posebno zato, ker po navadi prinašajo le čast, zelo redko tudi denar. Tako se z njimi v glavnem "napihne" ego, skoraj nikoli pa bančni račun.

Ob tem sledimo še nekemu zanimivemu pojavu. Tisti, ki nagrade dobivajo, jih sprejemajo s srednjeevropsko skromnostjo, tisti, ki jih ne, pa so do njih vzvišeno cinični. Tako je to.

Skoraj vse slovenske nagrade so nekoliko banalizirane, svetinja je bila do današnjega dne le Prešernova nagrada. Zaradi posebne vloge kulture in umetnosti v narodu in zaradi posebne vloge Franceta Prešerna v kulturi in umetnosti. Pa sta šli še ti dve po gobe … v nagradne vice, v katerih si bi ju nekateri pribili na prsi, drugi pa bi z njima praznili greznice.

Da se je tudi s Prešernovo nagrado zgodilo isto kot z vsemi preostalimi, je kriva skupina pajacev, ki jo podeljuje. Uspelo jim je namreč pripeljati v kulturo kulturni boj. Obratni krog tega zanimivega procesa je trajal kakšnih sto petdeset let, a končno se je termin, ki sam na sebi nima zveze s kulturo, udobno naselil tudi v najvišjem priznanju za kulturno in umetniško delovanje na Slovenskem. "Če je razklan narod, bodi razklana tudi nagrada, ki simbolizira enotnost v lepoti, umetnosti in jeziku!" Eden izmed argumentov, butastih sicer, je tudi ta, da je Prešeren sam delil narod; a veliki bard je to počel z muzo in strastjo, dandanašnji pa delijo s strankarskimi knjižicami in vero v Jezusa Kristusa.

In zdaj od splošnega h konkretnemu.

Ali si hommage Pedru Opeki, Madagaskarju, revščini in svetniškim naporom tam doli zasluži Prešernovo nagrado?

Razmišljujoči vedno zastriže z ušesi, ko pride na dan neizmerna ljubezen katerega izmed katoliških duhovnikov do otrok, a tega nas je navadila Cerkev sama s svojimi nravstvenimi deviacijami v zadnjih desetletjih. Čeprav so napori Pedra Opeke na Madagaskarju svetniški, čeprav je filmska pripoved o njem mojstrovina, si ne zasluži Prešernove nagrade. Ker vsemu temu manjka osnovni pogoj vsakega avtorskega dela, ki se medi za nagrado, in to je seveda izvirnost …

Malo se nas še spomni sodelavca tega programa Andreja Žigona. V letih pred njegovo prezgodnjo smrtjo so ga sicer grobo izkoristili na eni izmed komercialnih televizij, a Andrej je ne le našemu programu, temveč vsej slovenski kulturi vendarle zapustil trajen pečat. Bil je boem in pesnik, iz Logatca doma, ter je imel s Prešernom več stičnih točk kot polovica dosedanjih nagrajencev. Če je to kakršno koli merilo za kandidaturo. Bil je umetnik sui generis, s tremi pesniškimi zbirkami, pojavljal se je v filmu, gledališču in seveda na njemu ljubem radiu. In ta Avtor z veliko začetnico je prvi razširjal glas in zavedanje o Pedru Opeki v javnosti … s parafrazo velikega Kartezija: "Nič ni v Možini, česar ni bilo že v Žigonu!"

Verjetno so bili napori slovenskega misijonarja posvečenim znani že kaj prej, a šele s prepričanostjo in prepričljivostjo Andreja Žigona se je Pedro Opeka ustalil v slovenski javnosti kot nekaj izjemnega. Ne le Andrejev ekscentrični način oznanjanja misijona, temveč čisto konkretni finančni prispevki, nenehno nabiranje in žrtvovanje za misijon so ga naredili verodostojnega. Sam je živel v pomanjkanju, skoraj bedi, a je za pomoč drugemu daroval zadnjo trohico svoje usihajoče energije.

Andrej Žigon ni bil nikoli predlagan ne za Prešernovo ne za katero drugo nagrado, čeprav je njegov "Regratov venec" simbolni poklon Prešernovemu geniju. Javnost se ga spomni kot čudaka, ki je vpil "aleluja" po ljubljanskih ulicah. Če nič drugega, je današnje pričkanje drekcev pekcev glede tega, ali si svet Pedra Opeke zasluži najvišje umetniško priznanje ali ne, skrunjenje spomina …

Če podeljevalci s politikantstvom brez sramu skrunijo spomin na Franceta Prešerna, v naši skromni redakciji ne dovolimo, da hkrati skrunijo tudi spomin na Andreja Žigona.