Že zdaj pa se vrstijo opozorila, da poznavanje in izboljšanje zdravja bank še zdaleč ne zadostuje za rešitev gospodarskih težav v Evropi.

V tretje gre rado. In tretje vseevropsko testiranje bank je strožje od prvih dveh zato, da bi rigoroznost vnesla večjo kredibilnost v rezultate in navsezadnje v izvajalko testov - Evropsko centralno banko, ki novembra prevzema vlogo nadzornice nad sistemsko pomembnimi bankami. Spomnimo, da prvi dve testiranji, zadnje leta 2011, nista uspeli predvideti bančnih težav. Strožje postavljena merila so tudi kriva za rezultat, ki kaže manjši kapitalski primanjkljaj NLB-ja in NKBM-ja. Vsekakor so testi dobrodošli, finančniki, ki navsezadnje tudi oblikujejo mnenje na trgih, z njimi dobivajo še boljši vpogled v bančne bilance. Zdaj morajo banke, ki testov niso prestale, pridobiti dodaten kapital oziroma izboljšati kapitalski količnik. Po tem ne bo več izgovora, pravi Primož Cencelj iz KD Skladov: "To bankam, kar je najpomembneje, omogoča, da so lahko znova banke. To bankam prižiga zeleno luč, da začnejo znova posojati."

Tako Cencelj kot Matej Šimnic iz Alte sicer dvomita o večji posojilni aktivnost. Kot pravi Šimnic, "je po drugi strani še vedno težava s povpraševanjem po kreditih. Dokler evropska podjetja, predvsem mala in srednja, niso v stanju, da si izposojajo oziroma, da nimajo želje po večjih investicijah, je težko pričakovati, da bi se banke odločile za večje kreditiranje."

Vedno jasneje je, da so banke le del težave. Z obremenitvenimi testi naj bi odpravili netransparentnost in ugibanja o zdravju njihovih bilanc. Odrezale so se - z nekaj pričakovanimi izjemami - precej dobro. Večja težava je torej, kaj storiti z bremenom zadolženosti, ki ga še vedno nosijo podjetja in zato ne morejo ali enostavno nočejo dostopati do novih posojil. Posledično ne vlagajo in ne zaposlujejo. Evropa se mora zato prvenstveno ukvarjati z odpravo prevelike zadolženosti realnega sektorja.