Leonardo Da Vinci je v Milano prispel leta 1482. Delo pri milanskem grofu Ludovicu Sforzi si je zagotovil prav s prepričljivimi načrti velikopoteznih vojaških strojev, načrtov za mostove in izsuševalne jarke ter za obrambne strukture. Prav te, skupaj z vojaškimi stroji, so tema prve razstave, na kateri bodo v milanski knjižnici Ambroziani in v zakristiji cerkve Santa Maria delle Grazie - gre za cerkev, v kateri najdemo tudi Da Vincijevo Zadnjo večerjo - do leta 2015 predstavili celoten Codex Atlanticus. Kot namiguje že ime samo, gre za nekaj zelo velikega; atlantskega. Kodeks je namreč zbirka Da Vincijevih risb, ki so bile izvirno narisane na kar 1.119 listih. Risbe je v 19. stoletju zbral italijanski kipar Pompeo Leoni in on je zbirki tudi dal ime.

Sveženj Da Vincijevih risb za španskega kralja
Codex Artlanticus je izraz in dokaz Da Vincijeve izjemne erudicije, saj obsega risbe in študijske skice, v katerih se je Da Vinci ukvarjal s tako različnimi temami, kot so stroji za letanje, abstraktni matematični teoremi, botanika, živalski svet in vojaške naprave in utrdbe. Leonijia sicer pri projektu zbiranja in urejanja risb, ki jih je Da Vinci narisal med letoma 1478 in 1519, niso vodili plemeniti vzgibi oziroma želja po sistematičnem urejanju Da Vincijeve zapuščine, kar bi zelo olajšalo delo vsem raziskovalcem Da Vincijevega dela. Leoni je risbe v zbirko povezal, da bi jih lažje prodal. Kot pove umetnostni zgodovinar, profesor na milanski politehnični univerzi in velik poznavalec dela in življenja Leonarda Da Vincija Pietro Marani, je Leoni zbirko ponudil španskemu kralju Filipu II., ki je sicer pri Leoniju naročil več kipov.

Tehnična enciklopedija renesančne Italije
Ko so med letoma 1968 in 1972 v laboratoriju za restavriranje starih knjig in rokopisov v italijanskem kraju Grottaferrata brazilski menihi restavrirali Codex Atlanticus, so zbirko razdelili na dvanajst tematsko zaokroženih poglavij, ki bodo tudi osnova razstav, ki se bodo do leta 2015 zvrstile v Milanu. Za potrebe teh razstav pa so Codex Atlanticus tudi prvič razvezali. Marani zatrjuje, da to listov nikakor ne bo poškodovalo in da bo tudi na razstavah ohranjeno zaporedje risb, kot ga je določil Pompei. Marani je ob odprtju razstave Codex Atlanticus imenoval za nenavadno tehnično enciklopedijo renesančne Italije. V njej namreč ne najdemo le Da Vincijevih izumov in domislic, ampak je iz Da Vincijevih risb mogoče spoznati stopnjo tehnološke razvitosti Italije.

Plesen, ki je postala živosrebrna sol
O Codexu Atlanticusu se je zadnjič govorilo pred tremi leti, ko je kuratorka oddelka za risbe newyorškega Metropolitanskega muzeja Carmen Bambach odkrila, da je nekaj listov iz Codexa napadla plesen. Po natančnem pregledu se je izkazalo, da 'alarm', ki so ga sprožili v ZDA, ni upravičen. Kmalu je bilo namreč ugotovljeno, da spremembe na papirju niso posledica 'napada' plesni, ampak da je prišlo le do kemične reakcije živosrebrnih soli, s katerimi so Codex zaščitili prav pred plesnijo. Prav tako se je hitro izkazalo, da so se spremembe zgodile le na kartonastih ovojih dragocenih risb, medtem ko so papirji, porisani z Da Vincijevo roko nedotaknjeni.

Kot je bilo že omenjeno, je trenutno aktualna razstava prva v nizu razstav, ki se bodo zvrstile do leta 2015. Tedaj bodo v okviru Expa, ki ga bo leta 2015 gostil Milano, v kraljevi palači (Palazzo Reale) odprli razstavo del Leonarda Da Vincija, ki jo že zdaj napovedujejo kot megarazstavo.