Ko smo v petek popoldne prišli v Center Noordung v Vitanju, je ravno potekala bralna vaja. Igralci in Dragan Živadinov, ob njem pa tokratni sorežiser in njegov sin Aljoša Živadinov Zupančič, so sedeli v nekakšnem steklenjaku. Čez nekaj časa je ven prišel Ivo Godnič. Notri je precej zadušno, je rekel in se usedel na iste stopnice kot jaz.

Godnič z Draganom Živadinovom sodeluje praktično od samega začetka. Bil je soustanovitelj Gledališča sester Scipion Nasice in je igral v projektih Krst pod Triglavom in Marija Nablocka. "Midva sva bila tudi cimra," pove. Na moje nekolikšno začudenje, da dva dni pred predstavo poteka bralna vaja, odvrne: "Danes smo šele začeli 'orenk delati', ampak saj sta še cela dva dneva."

Ponovitev predstave ni nikoli dobesedna ponovitev
Ivo Godnič je tistega dne tudi prvi, ki mi v 'uradnem' pogovoru ponudi vpogled v notranji ustroj razvoja ponovitev predstave, ki se bo oziroma naj bi se sklenila leta 2045. Dragan Živadinov pogosto poudarja pomen ponovitev predstav: Ponovitev ni nikoli dobesedna in bistvo in čar ponovitev je to, da ustvarjajo razliko do prejšnjih izvedb.

V primeru Petdesetletne predstave se zdi, da razliko ustvarja biologija. "Ko se dobivamo na vajah v Centru Vitanje, vidimo, da dveh ni. In pri nas ni vskoka drugih igralcev. Najprej je umrla Milena Grm, potem Iva Zupančič, zdaj se že med sabo gledamo, kateri smo, ker nekateri so kar bolni. Z mano vred. Vprašanje je, ali bomo čez deset let reprizo še igrali ali ne," pripoveduje Godnič in nadaljuje nekoliko humorno. "Mi se spreminjamo biološko, zato toliko poudarjam ta leta. Jaz zdaj ne morem toliko skakati kot pred 10 ali 20 leti, ker mi morajo zdaj zamenjati koleno, dva sta po bolnicah, še drugi imajo neke težave. In sem rekel, da se bomo že za naslednjo reprizo preimenovali v zvezo borcev ali pa v upokojenski klub."

Kaj se bo dejansko zgodilo leta 2045 ...
Kasneje Damjana Černe, ki z Živadinovom prav tako sodeluje že dolgo, vse od Krsta pod Triglavom, in je kot Godnič prav tako članica Slovenskega mladinskega gledališča, to razmišljanje o vlogi biologije dopolni z anekdoto, ki na neki način tudi razkriva zadrego z razmišljanjem o smrti in boju zoper tovrstne misli s humorjem: "Spomnim se, da smo se enkrat vozili proti Štajerski. Pozno je že bilo. Nekdo je rekel, kaj pa bo, ko bomo umrli. To se bo zdaj začelo dogajati. In smo rekli, ko umre moški, bo namesto njegovih replik ritem, ko pa umre ženska, bo namesto njenih replik melodija. In na neki način se to dogaja. Vse skupaj je tragikomično. Se spomnim, ko je Dragan enkrat z nasmehom na ustih rekel, no, leta 2045 – če ne boste umrli, vas bom pa jaz ubil, potem bom šel pa v vesolje."

Tudi Dragan Živadinov, ko ga povprašam o razliki, ki jo ta ponovitev ustvarja do prejšnje, izpostavi smrtnost: "Seveda najkrajši odgovor bi bil, če bi opisal emotivno razliko. Ive Zupančič ni več med nami. Zagotovo tu ostaja ta stavek, da umetnost preživi človeka."

Vzpostavljanje mita ali pisanje pravljice?
Tokratna ponovitev Petdesetletne predstave bo že drugič zapored potekala v Vitanju, v nekdanjem KSEVT-ju, sedanjem Centru Noordung. Eden od smotrov Petdesetletne predstave je vzpostavljanje mita o Hermanu Potočniku Noordugu. Za mite vemo, da se vzpostavljajo čez daljše časovno obdobje in da se v tem procesu na osnovo, ki temelji na resničnosti ali vsaj predpostavljeni resničnosti, nalagajo dodatne, na neki način pravljične plasti. Zato me zanima, kaj so te dodatne plasti, ko govorimo o Noordungu.

"Hiter odgovor bi bil tak: biomehanika z Mejerholdom, Fjodorov s kozmizmom, pa še nekaj iz Amerike, taylorizem. Ta industrijski svet je proizvedel neverjetne fenomene. Ne bi bilo modernosti, če ne bi bilo industrijskega sveta. Jaz obožujem industrijski svet. Meni so tovarne lepe. Mislim, naj izgine Anhovo … Ampak ene tovarne so pa lepe. Naj zdaj tam naredijo nekaj novega," razmišlja Živadinov.

Omemba Nikolaja Fjodoroviča Fjodorova je pomembna in za tovrstne razlage v televizijskih prispevkih ni prostora. Vendar je pomemben za razumevanje delovanja mož, ki vzpostavljajo kontekst dela Hermana Potočnika Noordunga in katerih obeležja vidimo tudi v Vitanju. To so Hermann Oberth, Konstantin Ciolkovski in Sergej Koroljov. Živadinov pravi, da jih vse povezuje nekakšen praoče, to je Fjodorov.

Knjižničar, ki je bil prototip interneta
"Fjodorov pripada kozmistični filozofiji. Bil je knjižničar in na neki način idealen knjižničar," pove Živadinov. "In pride mladenič, ki mu je ime Ciolkovski, naroči knjigo, Fjodorov pa mu da pet knjig." Tu je potrebno drobno pojasnilo, da je Ciolkovski (Konstantin Ciolkovski je bil eden pionirjev raketne znanosti, čigar pristop pa je bil poudarjeno filozofski in je verjel v moč človekove zavesti, da lahko potuje po vesolju) tri leta obiskoval moskovsko knjižnico v muzeju Rumjantsev, kjer je Fjodorovič delal. A vrnimo se k naročilu ene knjige in izposoji petih: "Fjodorovič je rekel, nisem se zmotil, dal sem vam še štiri knjige, ker brez njih tega ne morete razumeti. Bil je neke vrste prototip interneta. Ko danes nekaj 'pogooglaš', dobiš še reference, ki bi ti lahko prišle prav. Da globinsko bereš."

Živadinov večkrat poudari, da lahko nekaj postane slog, ko dobi svojo arhitekturo. Tudi postgravitacijska umetnost je postala ali morda še postaja slog zaradi arhitekture, ki jo 'gradi' Dunja Zupančič. In tudi za tokratno ponovitev so še v petek sestavljali izviren scenski element, ki pa bo tokrat menda oziroma bomo videli danes zvečer tudi 'dronport'.

Brezpilotni letalniki kot označevalci današnjega sveta
Tu bo verjetno vpeljana še ena razlika do prejšnje predstave. Živadinov pripoveduje o novem vstopu realnosti v predstavo: "Pride Dunja do mene in reče: ali niso največji označevalec vdora resničnosti v umetnost droni? Vsak dan gledam neke nove drone, sisteme ubijanja, uničevanja. Kaj pa, če bi jaz naredila konstrukcijsko situacijo, da bi oni lebdeli? Sem vprašal, kako to misliš? Potem je poklicala Marka Peljhana in njegove prijatelje iz Ajdovščine. /…/ Tako da bodo v predstavi droni delali koreografijo. Droni danes delajo, kar hočeš. Ampak kar naenkrat je to opravilo resničnost za našo predstavo."

V Centru Noordung je ogromno knjig, povezanih z raziskovanjem vesolja. Dragan Živadinov prekine intervju, da prinese knjigo o oblikovanju scenografije za film 2001: Vesoljska Odiseja, kjer je bila vesoljska postaja oblikovana po Potočnikovem načrtu geostacionarne vesoljske postaje. Svetovalec režiserja Stanleyja Kubricka je bil Frederick Ira Ordway III., znanstvenik, ki je raziskoval možnosti raziskovanja vesolja, in avtor več knjig o potovanju po vesolju. Med njim in Kubrickom se je zgodil tudi rahel disput.

Ne moreš vendar na Luni slikati štafelajno!
Gre za izjemno zanimivo anekdoto, izhodišče, za katero pa je bilo razmišljanje Živadinova o tem, da terja prestavitev umetnosti (morda tudi življenja) v pogojih gravitacije 0 nove oblike in nov jezik: "V gravitaciji 0 se ne sme ponavljati kretenskih tragedij gravitacije 1, moramo iskati nove oblike. Za nov medij je treba izumiti jezik, kot je bilo za film treba izumiti nov jezik, ne pa snemati drame na filmu. Tudi v realnem vesolju bi morala obstajati emancipirana umetnost."

In tu bi Kubrick skorajda naredil napako. Živadinov prinese knjigo o Odiseji v vesolju in pokaže predlogo za res nenavaden prizor ljudi, ki na Luni slikajo na štafelajih: "Kubrick je rekel, da morajo v filmu imeti tudi umetnost. In je rekel, kaj pa, če bi oni slikali slike. Ko so delali 'storyboard', so vključili skice prizorov, kjer ljudje slikajo na štefelajih. Ordway se je razburil: Kaj pa je to! Kubrick pa je odvrnil, da saj se morajo tudi v prihodnosti ukvarjati z umetnostjo. Ne, ti delaš umetnost, je rekel Ordway. Vse to, vesoljska ladja, je umetniško delo, skulptura, ne pa da tam nekdo slika na štafelaju. Samo ne 'mi tega v filmu delat'," povzame Živadinov, "to je bil tak konflikt, da je Kubrick Ordwayu zabrusil, da naj gre igrat tenis. Ordway je bil namreč obseden s tenisom. Ampak imel je prav. Predstavljajte si, da bi tam na Luni štefelajno slikali … To govorim kot ponazoritev, kaj vse moram jaz v zvezi z našo umetnostjo naokoli razlagati."

Osnova ostaja prevratna moč gledališča v pozni elizabetinski Angliji
Zdi se sicer zelo odmaknjeno eno od drugega, a tudi tokrat ponovitev Petdesetletne predstave ostaja osnovana na drami Ljubezen in država iz Elizabetinske trilogije dramatika Vladimirja Stojsavljeviča. Besedilo govori o potencialno prevratni moči gledališča. Gre za obdobje konca vladavine kraljice Elizabete I., ki mu je sledilo več turbulentnih desetletij, povezanih predvsem s 'tekmo' anglikanskih in katoliških pretendentov na prestol, ki se je končalo leta 1688, ko so s sijajno revolucijo 'uvozili' kralja iz Nizozemske. To je bil čas, ko je gledališče dejansko imelo politično moč.

Pred uprizoritvijo lahko rečem le, da projekt Petdesetletne predstave spremlja temeljit razmislek o tem, kaj naj gledališče počne in tudi, kaj se spodobi, da počne. Zelo hitro lahko namreč tudi dobro premišljen projekt pristane v banalizaciji. Morda naslednja misel Dragana Živadinova o razvoju scenografije, ki jo kot dramaturginja prostora razvija Dunja Zupančič, to dobro ilustrira. "Ko je Milena Grm umrla, je Dunja naredila prvo mehatronsko anteno za komunikacijo z umbotom. Ta antena je plesala in je bila neposreden odgovor trenutka, ko je Milena Grm umrla. Kaj hočem s tem reči? Če bi to po smrti Ive Zupančič ponovili točno tako kot pred desetimi leti in bi Dunja naredila še en mehatron, bi to postala zgodba o transformerjih. Mi bi samo oponašali nekaj, kar je transformacijsko gledališče, torej oponašanje mehanike transformerjev. Saj mislim, da tisti, ki so stari 25, natančno vedo, kaj mislim. Skratka bilo bi popolnoma neodgovorno."

Kaj prinaša tretja ponovitev Petdesetletne predstave, bomo torej videli nocoj. Več o tem, kaj je torej nastalo, kaj pomeni Umbot in še kaj drugega sledi …