Iz Maribora prek Koroške v Argentino
Zorko Simčič se je rodil 19. novembra 1921 v Mariboru. Uveljavil se je že s prvim romanom Prebujenje, ki je izšel leta 1943. Med vojno je izdal zbirko humoresk in satir Tragedija stoletja ter napisal libreto Krst pri Savici in dramo Zadnji akord. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, pozneje je odšel v Italijo, nato pa je emigriral v Argentino. V Buenos Airesu je bil organizator kulturnega življenja pri Slovenski kulturni akciji in 12 let urednik revije Meddobje.
Ko odideš v svet, si vržen iz svojega 'normalnega življenja'. Nujno postaneš drugačen kot tisti, ki se rodi in umre v isti sobi, morda celo na isti postelji.
Omenjeni roman Človek na obeh straneh stene mu je leta 1993 prinesel nagrado Prešernovega sklada, leto dni pozneje pa je sledila vrnitev v domovino. Leta 2006 je bil izvoljen za izrednega in pet let kasneje za rednega člana SAZU. Leta 2012 je izšel njegov roman Poslednji deseti bratje, ki ga je brusil kar tri desetletja in obsega 700 strani.
Nekaj deset knjižnih del in številne revijalne objave
Simčič je leta 2013 prejel tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Literarni zgodovinar in esejist Matevž Kos je takrat zapisal v utemeljitvi, da nagrajenčevo literarno ustvarjanje sodi v kanon slovenske književnosti 20. stoletja.
Vrhunec njegovega pisateljevanja, ki obsega nekaj deset knjižnih naslovov in številne revijalne objave, je prav roman Človek na obeh straneh stene, ki ga je označil za veliki roman slovenske književnosti tega stoletja. V njem je spregovoril o univerzalnih življenjskih dilemah, ki so obenem konkretne dileme posameznikov, razseljenih oseb, postavljenih v različna časovna obdobja in različne geografske prostore.
Ni mi preostalo drugega, kot da sem vzljubil svojo usodo.
S tujstvom zaznamovano pisanje
Za Simčičevo najpomembnejše dramsko delo velja drama Zgodaj dopolnjena mladost iz leta 1967, ki odpira odrešitveno-spravno problematiko, povezano z dogajanjem na Slovenskem v času druge svetovne vojne in revolucije.
V njegovi esejistiki izstopa korespondenca s pisateljem Stankom Majcnom, ki ni le pomemben kulturnozgodovinski dokument, temveč tudi lucidna analiza povojnih slovenskih in svetovnih razmer, je še ocenil Kos. Simčičeva literatura je namreč zaznamovana s tujstvom, o motivu tujca pa je spregovoril v skoraj vseh intervjujih po vrnitvi v domovino.
Pisanje v "čarobni slovenščini"
Letos ga je predsednik republike ovenčal s srebrnim redom za zasluge, ki mu ga je prineslo literarno ustvarjanje ter kulturno delovanje v argentinski slovenski skupnosti in ohranjanje slovenstva za nove generacije.
Kot so zapisali v utemeljitvi, Simčič "piše v čarobni slovenščini, ki bralca sprva zmede, saj se zdi, kot bi bila arhaična, nato pa ga oplemeniti, ko se zave, da je to slovenščina, kakršna bi lahko bila, ko bi jo ljubili in negovali kot on".
V oddaji Poglobljeno je Stane Kocutar strnil pogovore z Zorkom Simčičem in tudi o njem, nastale v njegovem rodnem mestu v zadnjem desetletju:
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje