Marlenka Stupica že vrsto let neprekinjeno soustvarja trdno jedro slovenske ilustracije. Pri svojem delu od sebe zahteva najvišje slikarske standarde, ki jih lahko prepoznamo v sodobnosti, in zdrži primerjave z vzorniki iz zgodovine. Tudi literarno ustvarjanje Zorka Simčiča sodi v kanon slovenske umetnosti 20. stoletja - nedavno izdani Poslednji deseti bratje pa so celo veliki roman slovenske književnosti 21. stoletja.

Umetnica, ki je svoje "knjižno slikarstvo" v celoti namenila najmlajšim
Ilustratorsko delo Marlenke Stupica s svojo ambiciozno zasnovo, slikarsko bravuro in bogatim registrom občutij ter trdno zgradbo ob hkratni pozornosti do detajlov najbolje zaznamujemo s pojmom knjižno slikarstvo, je v utemeljitvi nagrade zapisal akademski slikar in grafik Črtomir Frelih.

Čist, jasno razprostrt likovni prostor oblikuje po načelu, ki je majhnim otrokom še posebej pri srcu, to je načelo največje razvidnosti. Mize, stole in arhitekturo obrača tako, da ne zastirajo pogleda. Čistost barve ohranja s ploskovnimi nanosi. Dodatnemu svetlenju in vrženim sencam se največkrat izogne, ker ve, da bi zastrle žarilno moč barve. Njena konturna risba ni nikoli črna, marveč je že v svoji zasnovi slikarska, barvita. Zato imajo njene oblike veliko več možnosti, da se zlivajo z okolico ali dobro ločijo od nje, kakršna je pač slikarkina zahteva.

"Nostalgija po časih, ko se časa še nismo zavedali"
Likovni prostor, ki ga gradi bodisi ali na več talnih črtah ali pa ga prikliče z dvignjenim horizontom, povzroča na eni strani tisto ploskovitost, ki jo za svoje polno življenje potrebuje barva, in hkrati iluzijo poglobitve, v katero se starim in mladim otrokom rade zgubljajo misli na fantazijskih popotovanjih. Ob njenih umetninah občutimo nostalgijo po časih, ko se časa še nismo zavedali, ko nas je preveval tisti občutek večnosti, ki mine, ko se na robu odraslosti zavemo svoje minljivosti. Ilustracije Marlenke Stupica z likovnimi besedami pričajo o odličnosti, ki zasluži nagrado za življenjsko delo, je še zapisal Frelih.

Marlenka Stupica se je rodila 17. decembra 1927 v Mariboru. Slikarstvo je študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Od leta 1948 ustvarja kot svobodna umetnica. V tem času se je pogosto izpopolnjevala v tujini. Svoje umetniško delovanje je v celoti posvetila ilustriranju knjig in tiska za otroke ter knjižnemu oblikovanju, snovanju osnutkov za lutke in scenografiji. Ilustrirala in opremila je več kot 100 otroških knjig. Za svoje delo je prejela številne domače in mednarodne nagrade ter priznanja, med njimi leta 1972 nagrado Prešernovega sklada.

Bogat in žanrsko raznovrsten literarni opus Zorka Simčiča sega od romanov, kratke proze in poezije prek dramatike do esejistike. Med romani izstopa Človek na obeh straneh stene, ki je eden prvih modernih slovenskih romanesknih tekstov. Zanj je leta 1993, ob prvem natisu v matični domovini in 36 let po prvem izidu v Argentini, prejel nagrado Prešernovega sklada. Številni ponatisi romana potrjujejo, da gre za eno temeljnih del povojne slovenske literature, je v obrazložitvi nagrade zapisal literarni zgodovinar in esejist Matevž Kos.

Zorko Simčič: eno najpomembnejših imen slovenskega zdomstva
Za Simčičevo najpomembnejše dramsko delo, kot piše Kos, upravičeno velja drama Zgodaj dopolnjena mladost (1967). Ta dramski misterij, ki je bil prav tako večkrat ponatisnjen, odpira odrešitveno-spravno problematiko, povezano z dogajanjem na Slovenskem v času druge svetovne vojne in revolucije. Po sodbi literarne zgodovine gre celo za "najvišji dosežek sodobne slovenske dramatike".

Znotraj bogate Simčičeve esejistike izstopa zlasti njegova korespondenca s pisateljem Stankom Majcnom. Dopisovanje ni le pomemben kulturnozgodovinski dokument, temveč tudi lucidna analiza povojnih slovenskih in svetovnih razmer.

Vrhunec pa je Simčičevo pisateljevanje, ki sicer obsega nekaj deset knjižnih naslovov in številne revijalne objave, doseglo z romanom Poslednji deseti bratje. Izjemno obsežno besedilo je nastajalo nekaj desetletij in ga lahko imenujemo Simčičevo življenjsko delo, v katerem s svojo izvirno polifono strukturo in s skrbno premišljeno, kompleksno pripovedno strategijo izrisuje subtilno fresko begunskega življenja Slovencev v desetletjih po končani drugi svetovni vojni.

Prek mitološke figure desetega brata do nadčasovnih dilem zdomstva
Avtor v romanu spregovori o univerzalnih življenjskih dilemah, ki so obenem konkretne dileme posameznikov, razseljenih oseb, postavljenih v različna časovna obdobja in v različne geografske prostore od Trsta do Montevidea, od Tokia pa do Toronta. Roman usode svojih protagonistov osvetljuje tudi iz zunajčasne perspektive, v luči na novo osvetljene in v kontekstu težkih zgodovinskih preizkušenj slovenskega 20. stoletja aktualizirane problematike desetništva. To problematiko, ki stoji v središču Simčičevega pisateljskega sveta, je mogoče zgoščeno povzeti z besedami: odrešitev, odpuščanje, sprava, misterij zgodovine, življenjski smisel, je še zapisal Kos.

Srce slovenskega kulturnega življenja v Buenos Airesu
Akademik Zorko Simčič se je rodil leta 1921 v Mariboru. Uveljavil se je že s prvim romanom Prebujenje (1943). Med vojno je izdal zbirko humoresk in satir Tragedija stoletja ter napisal libreto Krst pri Savici in dramo Zadnji akord. Maja 1945 se je umaknil na Koroško. Pozneje je odšel v Italijo, nato pa je emigriral v Argentino. V Buenos Airesu je bil organizator kulturnega življenja pri Slovenski kulturni akciji in 12 let urednik revije Meddobje. Med njegovimi dramami sta najpomembnejši Zgodaj dopolnjena mladost in Tako dolgi mesec avgust. Za roman Človek na obeh straneh stene je prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1994 se je vrnil v domovino in nato leta 2011 presenetil s 700 stranmi dolgim romanom Poslednji deseti bratje.