Zgodba o Hamburgu in njegovih mostovih, torej zgodba o mestu, ki po mnogo kazalcih velja za najuspešnejše nemško mesto zadnjih let, se - kako simptomatično - začenja z najbolj legendarnim srednjeevropskim vladarjem obdobja po koncu antike; s Karlom Velikim, ki je leta 810 med rekama Alster in Bille postavil cerkev. To je bil zametek srednjeveškega Hamburga, ki se je med tremi rekami - poleg omenjenih dveh tukaj teče še Laba, v mogočnem estuariju katere so tudi uredili hamburško pristanišče - razvijalo do danes. Danes je v Hamburgu več kot 2.500 mostov, večino pa so jih zgradili od sredine 19. stoletja, ko se z vzponom industrializacije začne mesto bliskovito razvijati.
Mostovi, zgrajeni po velikem požaru leta 1842
Iz obdobja pred letom 1842 v Hamburgu danes skoraj ni ohranjenih mostov. Tega leta je mesto prizadel uničujoč požar, v katerem so zgoreli skoraj vsi mostovi, ki so bili takrat po večini leseni. Med obnovo, zaradi katere je bil Hamburg okoli leta 1850 najbolj zadolženo nemško mesto, pa so zgradili nove mostove, ki so bili bodisi kamniti bodisi železni. Med obnovo so med drugim zgradili most Lombardsbrücke, ki je zanimiv zato, ker je bil njegov predhodnik del obzidja okoli Hamburga; natančneje, po letu 1651 je bil del bastiona Diderus. Ta most, čez katerega tečeta cesta in železnica, skupaj z mostoma Trostbrücke in Zollenbrücke velja za enega najlepših primerkov kamnitih mostov.
Primer povsem nove tehnike - ob njej se spomnimo na nove kovinske konstrukcije, katerih vrhunec razvoja v 19. stoletju predstavlja Eifflov stolp -, zaznamovane s 'filigransko' estetiko prepleta žic in kovinskih nosilcev je čudoviti Severnoelbski most (Norderelbbrücke), ki so ga do leta 1872 zgradili tudi zaradi nove hitre železniške linije, ki je povezala Hamburg in Hannover. V podobnem slogu in enaki tehniki so zgradili še več mostov ob Elbi, potreba po katerih je bila posledica hitre rasti hamburškega pristanišča.
'Mostovi', ki ne vodijo čez reko
Pri gradnji novih mostov v prvih treh desetletjih 20. stoletja je treba omeniti arhitekta in urbanista Fritza Schumacherja. Schumacher je bil sicer zaposlen kot nadzornik, pristojen za visokogradnje, vendar pa je Hamburgu podaril nekaj najelegantnejših mostov. Na njegovo pobudo in po njegovih načrtih so tako ob Alsterju postavili niz betonskih mostov, ki so jih 'oblekli' v klinker. Povsem drugačen od vseh teh mostov pa je 'most', ki ga niso zgradili zaradi množice vodotokov, ki prečkajo mesto. To je namreč sistem viaduktov, po katerih nad ulicami teče mestna železnica, ki močno zaznamuje podobo sodobnega Hamburga.