Retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom, ki so ga premierno izvedli 6. februarja pred 35 leti v Cankarjevem domu (CD), je zaradi izrazito postdramske strukture v zgodovino slovenskega gledališča vpisan kot prelomen.

Ob 35. obletnici te premierne izvedbe so pri Zavodu Delak pripravili istoimensko spominsko informacijsko akcijo, v okviru katere je Marko Mlačnik v uvodu prebral besedilo Ede Čufer Atletika očesa, nato je sledil pogovor med Draganom Živadinovom in Milanom Moharjem.

Žanrsko neopredeljiv spektakel
"Šlo je za izrazito scenski oziroma ritmično-vizualno-glasbeni spektakel, ki ga je bilo nemogoče žanrsko opredeliti kot gledališče, opero ali balet, čeprav si je dogodek izposojal prvine pri vseh teh oblikah," je zapisala Eda Čufer o takratnem dogodku. V besedilu je spomnila tudi, da so Gledališču Sester Scipiona Nasice v CD ponudili izziv, da bi uprizorili Prešernov Krst pri Savici, ustvarjalci pa ob tem niso mogli mimo Smoletove različice krsta. Vendar si na velikem odru CD niso želeli postaviti dramsko zasnovane predstave – tudi zato, ker to ni bilo v skladu z njihovo estetsko usmeritvijo.

Prešernov in Smoletov krst z ramo ob rami
Analiza Prešernovega in Smoletovega besedila je porodila sklep, da je v ospredju obeh besedil "vprašanje temeljnega, radikalnega loma v družbi in kulturi". Kot je še zapisala Eda Čufer, je krst "tema, ki izraža predvsem paradigmatski zasuk, 'prekrstitev' dveh epoh". Tematiko krsta so na koncu premestili iz religiozno-ideološke v estetsko sfero, v dogodku pa so pomembno vlogo igrali likovni elementi, navdihnjeni tudi po delih Kazimirja Maleviča in Vasilija Kandinskega.

Živadinov je po Krstu pod Triglavom svojo retrogardistično umetniško usmeritev zamenjal z idejo petdesetletne predstave oziroma idejo postgravitacijske umetnosti. V okviru današnje informacijske akcije je povedal, da je retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom njegova velika bolečina, čeprav se zaveda minljivosti gledališke umetnosti. Po njegovih besedah so se v Zavodu Delak za tokratni dogodek odločili, ker "gledališki režiser po vokaciji nikoli ne režira zgolj ene predstave, temveč je neprestano v eni neposredni sinhronosti in istočasno zaporedju". Dodal je še, da današnja akcija sodi v njegovo četrto, zadnjo razvojno fazo zadnjih 25 let življenja na tem svetu, ki jo imenuje Finalizem.

Sorodna novica "Če je umrla ženska, njen tekst zamenja melodija, če moški, pa ritem" ali izpolnjevanje projekta Noordung: 1995–2045

Predstava, porojena iz skupnega mišljenja
V dialogu z Moharjem je želel Živadinov predstaviti pogled "na surovo gledališče 20. stoletja" in pa povezavo z njim v 21. stoletju. Umetnika sta se spominjala skupnih ustvarjalnih začetkov in ustanovitve Neue Slowenische Kunst (NSK), večino pogovora pa namenila prav Krstu pod Triglavom. "Ta predstava je bila enormen izziv za vse nas, nastajala pa je kot neko sintetično skupno mišljenje," je dejal Mohar. Večkrat se sicer spomni na izjavo, da so s tem delom "položili alternativo v srce naroda".

31. maja bodo v prostoru Osmo/ze premierno izvedli gledališki informans VOKALOMATON :: 2025, osrednji protagonist katerega bo postgravitacijski umetnik Miha Turšič. Gre za predstavitev aplikacije, namenjene za rabo v sklopu projektov Zavoda Delak, z algoritmom za spreminjanje dramske replike v melodijo v primeru smrti ženske in v ritem v primeru smrti moškega.