Zapis o izdaji sonetov britanskega književnika, ki danes velja za enega največjih dramatikov vseh časov, je založnik Thorpe vnesel na 20. maj leta 1609. Soneti so zadnje izdano nedramsko delo Williama Shakespearja (1564-1616). Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s Shakespearjevim delom, še niso prepričani, kdaj je nastal kateri od 154 sonetov, a po vsej verjetnosti jih je pisal skozi vso kariero.

V sonetih, ki še danes veljajo za ene najlepših ljubezenskih pesmi v britanski literaturi, je Shakespeare obdelal vse faze zaljubljanja in "odljubljanja"; od prvega vznemirjenja srca ob pogledu na ljubo do bridkih trenutkov slovesa ob smrti ali še huje, prevari. V njih se avtor vedno znova vrača k bitki med ljubeznijo in časom. Občutje postaja otožno, čas je neusmiljen, a pisanje verzov ponuja upanje na nesmrtnost.

Nekateri vidijo knjižico Shakespearjevih sonetov kot neskončni vir za preučevanje podrobnosti avtorjevega življenja, saj bi lahko predstavljali tisto delo, v katerega je zapisal lastne občutke ob resničnih osebah in dogodkih. Spet drugi opozarjajo na možnost, da so podobno kot njegova dramska dela soneti le plod pisateljeve domišljije.

Komu posvečeni soneti?
Poznavalcem odpirajo Shakespearjevi soneti še marsikatera nerazrešena vprašanja, ki porajajo vrsto ugibanj. Kdo je mladi mož, ki ga pesmi nagovarjajo? Ali je to isti mož kot lastnik inicialk W. H., ki ju najdemo v posvetilu zbirke. Navsezadnje je neznanemu gospodu W. H. svoje delo posvetil sam Oscar Wilde.

V primerjavi s Shakespearjevimi narativnimi pesmimi, kot je pesnitev Venera in Adonis, najbolje prodajano literarno delo elizabetanske dobe, njegovi soneti niso bili tako pogosto citirani. Razlog bi bilo lahko namerno ignoriranje verzov zaradi njihove vprašljive spolne usmerjenosti. Znanih je pravzaprav veliko sonetov, v katerih so poeti elizabetinskega časa opisovali svojo zaljubljenost, a le Shakespeare in Richard Barnfield sta jih odkirto posvetila moškemu. Del Shakespearjevih sonetov je tako namenjen neznanemu mladeniču, spet drugi del pa poročeni "temni gospe".

Slovenski prevod sonetov
Shakespearjeve sonete je v slovenščino med drugim prevedel pokojni slovenski pesnik in prevajalec Janez Menart, čigar prevod je večkrat doživel ponatis, zanje pa je prejel tudi nagrado mesta Ljubljane. Naj torej končamo z Menartovim prevodom enega najslavnejših Shakespearjevih sonetov, poznanim pod številko 130.

Ne, ona nima žametnih oči
in niti kodrov mehkih kakor svila,
če sneg je bel, ga v njenih nedrih ni
in usta bi se od koral ločila.

Sem videl rože bele in rdeče,
na njenih licih take ne cveto
in so dišave, ki so bolj dehteče,
kot vonj, ki diha njeno ga telo.

Njen glas poslušam rad,
četudi vem da zvoki strun prijetneje zvene,
kako boginje hodijo ne vem;
ko ona hodi, stopa kot ljudje.
Pa vendar se mi zdi bolj očarljiva kot vse,
ki pesem jih slavi lažniva.
M. K.