Za takšno dejanje se je odločil zato, ker želi svetovnega klasika, skozi katerega se mora "pregrizti" vsak britanski šolar, približati mladim. Ugotovil je namreč, da ga ti ne prebirajo radi, pa ne le zato, ker se jim zdi "zastarel", ampak tudi zato, ker ne razumejo kaj "govori", saj jim je elizabetinska angleščina, v kateri so napisana dela, postala popolnoma tuja. Baum upa, da bo na ta način več mladih poseglo ne samo po Shakespearovih delih, ampak tudi knjigah drugih svetovnih klasikov.

Romeo, Jools in Amlet
Baum je 15 Shakespearovih dramskih del, ki jih je med drugim tudi skrajšal, vendar pri tem, kot je poudaril, ohranil njihovo bistvo in tudi vse pomembne "seksualne" in nasilne prizore, ki še posebej pritegnejo mlade, zbral v knjigi z naslovom To Be Or Not To Be, Innit: A Yoof-Speak Guide to Shakespeare. Slengovskemu jeziku, v katerem so napisane in ki temelji na cockneyjevskem narečju, pa se ni izognil niti Hamlet, ki je izgubil prvo črko svojega imena in postal Amlet.

Preostala imena Shakesparovih tragedij ali komedij se po novem glasijo takole: Vesele Windsorke (The Merry Wives of Windsor) so postale De Happy Bitches of Windsor, komedija Veliko hrupa za nič (Much Ado About Nothing) Much Ado about Sod All, znameniti začetek Hamletovega monologa pa: „To be or not to be, innit?“. Baum pa se je na svojstven način lotil tudi konca Shakespearovih tragedij, saj je vse končal z istim stavkom: „And they all lived in peace and harmony except for Romeo and his bitch Jools, who was both well dead.“
Kot je povedal Baum, s svojim projektom nikakor ni nameraval začeti križarskega pohoda, vprašanje pa je, ali bo britanska mladina na ta način tudi v resnici spoznala dela enega najpomembnejših svetovnih književnikov.