Oddaja bo na sporedu nocoj ob 21.45 na TV SLO 1, na spodnjem posnetku pa si lahko že zdaj ogledate videokast.

Film tedna je ena najbolj prepoznavnih znamk Televizije Slovenija. Manj znan je podatek, da je tudi ena najstarejših periodičnih vsebin na slovenski televiziji, saj se že dobrih petdeset let ni premaknila s svojega stalnega termina. Sredini filmski večeri so v desetletjih postali institucija, ki jo poznajo vsi gledalci javne televizije.

Urednik Igor Palčič že vrsto let skrbi za izbor v sredinem terminu: "Vsebinski profil filma tedna je založen z evropskimi vsebinami, s sodobnimi evropskimi filmi, francoska produkcija v zadnjih 20 letih nadomešča Hollywood v vsej njegovi ponudbi, tako avtorski kot žanrski, zrasla je tudi vzhodnoevropska produkcija, nemška … Znotraj teh kinematografij lahko najdemo vsebine, ki si jih gledalci želijo. Predvsem pa je pomembno, da gledalcu ponudimo najnovejšo produkcijo, in če se le da, v široki vsebinski paleti."

Onkraj domačega in znanega
Poglavitni namen sredinega "prime-time" termina nikoli ni bil prikazovanje filmskih uspešnic, izvemo od Marjana Maherja, enega prvih filmskih urednikov na javni televiziji. Namen je bil ravno nasproten: širiti obzorja, bogatiti, gojiti občutljivost, ki seže onkraj konvencionalnega, domačega in znanega. Film tedna je slovenskemu občinstvu praviloma predstavljal nekomercialno ali manj komercialno zanimivo, pa vendar kakovostno filmsko produkcijo, ki bi sicer ostala neznana in nedostopna.

Prostor za ekskluzivo
Pri izboru je bila vedno pomembna geografska širina. Gledalci so se prek Filma tedna že od 70. let naprej pobližje spoznavali s kinematografijami z vseh koncev sveta, tudi iz Afrike, Južne Amerike, Avstralije in Azije. Pogosto je šlo za filme, ki jih takrat ni bilo mogoče videti nikjer drugje kot na televiziji, saj so prihajali iz Alžirije, Egipta, Senegala, Cejlona, Brazilije, Kitajske, Gruzije … Film tedna je že od 70. let pojem za ekskluzivni izbor, ki je vsak teden odpiral okna v filmsko ustvarjalnost, posredno pa v družbeno dogajanje po vsem svetu.

Kako je nastal Film tedna?
Ključen je bil že omenjeni Marjan Maher, ki je kot filmski urednik na RTV deloval dobrih 30 let. Ko se je Maher na začetku 60. let zaposlil v filmski redakciji, je bil ljubljanski program odvisen od skupnega jugoslovanskega televizijskega programa, zato je bilo povsod po Jugoslaviji mogoče videti iste oddaje in filme. Ključen premik se je zgodil, ko si je Maher začel prizadevati za avtonomijo ljubljanske televizije na področju filmskega programa. Televizija je na njegovo pobudo opustila kupovanje velikih paketov (kjer je bila peščica dobrih in množica slabih filmov) in prešla na jagodni izbor. S tem je postala pomembna vloga filmskih urednikov, ki so se z najnovejšo ustvarjalnostjo seznanjali na svetovnih filmskih festivalih in ročno izbirali filme za program.

"Najboljši filmski program v Jugoslaviji"
V 60. in 70. letih se je filmski program TV Ljubljana vztrajno širil in končno obveljal za enega najboljših, najobsežnejših in najbolj strokovno podkovanih v Jugoslaviji. V 80. je obsegal okrog 400 filmov na leto, bil je tudi do trikrat ali štirikrat obsežnejši kot danes. V arhivih filmske publicistike je mogoče najti vrsto diskusij na temo impresivne pestrosti, kakovosti in obsega. Tudi filmski kritiki so pri reviji Ekran redno recenzirali filme s televizijskega sporeda – televizija je bila resnično naš največji in najbolj ekskluziven kinematograf.

"Največja učilnica filmske vzgoje"
Eden od pomembnih dosežkov filmske redakcije na ljubljanski televiziji je bila vpeljava strokovnih debat in uvodov, ki so osmišljali filmski izbor in ga postavljali v kontekst, na primer v oddajah Dialogi, 35-mm filmska delavnica in Povečava. S tovrstnimi oddajami je televizija presegla vlogo prikazovalca in postala producent lastnih filmskovzgojnih vsebin, ki so bile navezane na filmski izbor.

Televizija torej ni bila le "naš največji kinematograf", imela je tudi status "šole filma", ki je vedno ponujala debate in kontekst. Če si izposodimo besede Mirjane Borčić, pionirke filmske vzgoje pri nas, televizija je bila v 70. letih naša "največja učilnica filmske vzgoje".

Čeprav filmska kultura danes seveda ni več odvisna le od televizijskega medija, pa je temeljit uredniški izbor, ki ni podvržen komercialnim omejitvam in pritiskom, še vedno ekskluzivna domena javne televizije.

Prijazno vabljeni k ogledu oddaje ob 50. obletnici Filma tedna.