Zgoraj zapisano ovrednotenje pristanka na Luni je izrekel Wernher von Braun, eden začetnikov vesoljskih poletov, vizionarski inženir, ki je med drugim v tretjem rajhu načrtoval uničevalno raketo V2, pozneje pa odigral ključno vlogo v ameriškem vesoljskem programu Apollo, katerega vrhunec je bil pristanek človeka na Luni julija 1969. Luna, Zemlji najbližje nebesno telo, je človeštvo od nekdaj 'dražila'; in tej fascinaciji z Luno so v kölnskem muzeju Wallraf-Richartz ob 40. obletnici pristanka na Luni posvetili razstavo, ki predstavlja upodabljanje Lune v likovni umetnosti. Glavna aspiracija razstave, ki bo na ogled do 16. avgusta, je predstaviti ključne zgodovinske prelomnice, ki so bistveno spremenile človekovo predstavo o Luni, posledično pa tudi načine njenega upodabljanja v likovni umetnosti. Te ključne cezure so izum teleskopa, fotografije in pohod človeka v vesolje.
Kopernikanski prevrat in uporaba teleskopa
Prvo na razstavi obravnavano obdobje je čas turblentnega soočenja teologije in znanosti, čas, neposredno po izidu prevratniškega Kopernikovega dela De Revolutionibus Orbius Celestium, ki je uvedlo heliocentrizem in Zemljo vrglo ven iz središča univerzuma. Spoznanje je bilo rezultat uporabe teleskopa, ki je ljudem prvič predstavil drugačno podobo Lune; to je bil tudi trenutek začetka demistifikacije Lune, ki je umetniško recepcijo najprej doživel pri Lodovicu Cardiju, prijatelju Galilea Galilea, ki je kot eden od prvih natančno izrisoval Lunine pege. Njegov prijatelj pa je novo 'dostopnost' Lune opisal: "Neverjetno razveseljivo in lepo občutje te prevzame, ko lahko Lunino telo, ki je sicer od nas oddaljeno približno 60 Zemljinih premerov, opazujemo, kot da bi se v resnici nahajalo le dva omenjena premera daleč. /.../ Ob tem lahko z gotovostjo zatrdimo, da Luna nikakor ni gladka, ampak je njena površina groba in neravna in da je podobno kot Zemljino obličje prekrita z ogromnimi nabreklinami in globokimi kotanjami."
Tudi v baroku zanimanje za nebo ni izginilo in slikarji so pogosto zrli skozi teleskop. 17. in 18. stoletje sta bili tudi stoletji izrednega napredka v astronomski kartografiji in tovrstni izdelki so se v času baročnega navdušenja nad podrobnostmi in okrasjem v svoji elaboriranosti pogosto približali pravim umetniškim delom. Obstajali so tudi slikarji, ki jih je motiv Lune popolnoma obsedel; omenimo le Aerta van der Neera, ki ga umetnostna zgodovina še danes hvali zaradi izjemno veščega ponazarjanja vzdušja z uporabo svetlobnih efektov.
Paradoksalni položaj Lune v razsvetljenstvu
Zanimivo je, da zanimanje slikarjev za 'znanstveno' upodabljanje Lune skoraj popolnoma upade prav v stoletju razsvetljenstva, ki kot cilj privzame raziskovanje vsega obstoječega in posledično demitologizacijo življenja. Luna stopi v ozadje, slikarje pa toliko bolj navdušuje njena svetloba, ki postane pomemben motiv v predromantičnem in tudi romantičnem krajinarstvu. Predvsem v romantiki je Luna eden ključnih simbolov, ki ga je še posebej rad upodabljal Caspar David Friedrich, za čigar slikarstvo so sicer poznejši ocenjevalci dejali, da je v njem umetnik skušal povezati eksaktno znanstveno opisovanje narave in božanski navdih, ki naj bi vodil umetnika.
To so bili tudi skoraj zadnji izdihljaji Lune kot nečesa mitskega. Fotografija - eden pionirjev fotografiranja Lune je bil Američan Lewis Morris Rutherfund, ki je teleskop v nebo usmerjal sredi tedaj še prav nič razkošno razsvetljenega Manhattna - kot dokument realnosti je zahtevala nov pristop k Luni, ki pa so se mu umetniki dolgo upirali. Lune niso želeli izpustiti iz rok in predvsem med letoma 1900 in 1930, ko se uveljavlja tudi psihoanaliza, Luna nastopa kot prispodoba sanj. Pogosto se pojavlja na slikah z mračnjaškim in melanholičnim značajem, ki namigujejo na človekovo pogosto zmedeno življenje 'pod kožo'.
Nova doba Ženske na Luni
Z znanostjo pa je povezana še ena nova vloga Lune. Gre za njen nastop v vedno aktualnejši znanstveni fantastiki, v kateri se pojavlja motiv poleta na Luno. V tem oziru omenjamo romane Julesa Verna in vplivni film Fritza Langa Frau im Mond (Ženska na Luni), pri snemanju katerega se je režiser posvetoval z več pionirji raketnega inženirstva. Fritz je med snemanjem v Berlin povabil tudi fizika, ki se je kot eden prvih ukvarjal s problemom potovanja po vesolju, Hermanna Obertha. Ob tem le omenimo, da je ravno Oberthova knjiga Die Rakete zu den Planetenräumen (Raketa za potovanje v planetarni prostor) naredila izjemen vpliv na Wernherja von Brauna in ravno, ko je pogledal na njene strani, je sklenil, da se bo, sam zelo slab v matematiki in fiziki, veliko bolj posvetil učenju.
Pozneje se je spominjal: "Ko sem dobil dragoceni zvezek, sem ga vzel v svojo sobo. Ko sem ga odprl, sem odrevenel. Na straneh sem zagledal neverjeten preplet matematičnih formul. Nekaj povsem nerazumljivega! Tekel sem k učitelju: 'Kako naj razumem, kar želi ta človek povedati?' sem ga vprašal. Spodbudil me je, naj nekaj več časa posvetim matematiki in fiziki, mojima najslabšima predmetoma." (Neufeld, Michael J.: Wernher von Braun - Visionär des Weltraums, Ingenieur des Krieges) Dodajmo še, da je pri pisanju svojega poznejšega dela Wege zur Raumschiffahrt (Poti k potovanju v vesolju), Oberth upošteval tudi spoznanja Hermana Potočnika Noordunga.

Po vstopu človeka v vesolje Luna skoraj povsem izgine iz umetnosti oziroma je le še del širših tematizacij vesolja. Kot človeku nekaj ne več nedosegljivega tudi izgubi privlačnost znotraj znanstvene fantastike. Prisotna ostaja predvsem znotraj fotografije, in sicer v prizadevanjih, razviti vedno natančnejšo fotografijo, ki bo - morda - kmalu segla tudi pod površje. Prav Lunino podzemlje je tisto, kar še vedno buri domišljijo.