Ob 70-letnici Janija Kovačiča je Prvi program Radia Slovenija pripravil štiridelni cikel oddaj z naslovom Radijski priročnik za kantavtorje.

Kovačiča javnost pozna predvsem po uspešnicah, kot so Delam, Revolucija in Jaz grem gor na Škofljico. Za stereotipom junaka uporniške mladine se skriva izjemno razgledan literat in glasbenik, ki je v skoraj pol stoletja ustvarjalne poti posegel po raznovrstnih glasbenih žanrih, raziskoval in prirejal je pesmi domačih in tujih avtorjev iz različnih zgodovinskih obdobij, od srednjega veka do danes, obenem pa nenehno razvijal svoj lastni umetniški izraz. Njegove skrite ustvarjalne plati nam v štirih oddajah cikla Radijski priročnik za kantavtorje pomagajo razkrivati Milena Mileva Blažić, Boris A. Novak, Drago Mislej - Mef, Vita Mavrič, Jaka Pucihar in Primož Vidovič.

"Jani je zagotovo podedoval določene predispozicije po družini. Zanimivo, da mu je mama pela ljudske pesmi in tudi veliko brala. Za razliko od svojega predhodnika (pisatelj Lojze Kovačič, op. p.), ki je ustvarjal – temu se reče ekfraza – vizualne podobe je prevajal v verbalna besedila; Jani je dosti boljši avtor, ker pravzaprav prevaja vizualne slike v verbalna besedila, doda pa to, česar njegov predhodnik nima: empatijo in globino človeškega razumevanja. V tem je dejansko na svetovni ravni," pravi o kantavtorju literarna zgodovinarka Milena Mileva Blažić.

Milena Mileva Blažić poudarja, da ima Jani Kovačič več projektov, ki niso nikoli izšli, kot pa tistih, ki jih lahko poslušamo v zvočnih izdajah. Njegovo ustvarjalnost bi lahko razdelili na tri faze. V prvi, začetni fazi je hotel ugajati poslušalcem, ki so ga dejansko nosili na rokah, vendar je ves čas ostajal rahlo kritičen. V drugi, zreli fazi je kljub priljubljenosti še vedno razvijal svoja besedila. Zdaj, v tretji fazi, vse skupaj nadgrajuje (v enem nedavnih projektov Orfej iz pekla na primer predstavlja prevedene pesmi iz koncentracijskih taborišč) – za kaj takega potrebuješ humanistično zrelost, humanistične vrednote.

Jani Kovačič je intertekstualni avtor, v njegovih skladbah je veliko referenc na književnost. Tematiziral je na primer Brižinske spomenike, Dostojevskega, trubadurje, Nietzscheja, Aristotela, Kanta, Sloterdijka, Heideggerja, pa tudi Žižka … Težava pri vrednotenju njegovega opusa je v tem, da ga mnogi identificirajo s prvimi uspešnicami, kot so skladbe Jaz grem gor na Škofljico, Delam, Revolucija. Jani Kovačič je namreč hibridni avtor, meni Milena Mileva Blažić in pravi, da ga številni želijo klasificirati samo kot neke vrste zabavljača in imajo romantično podobo o pesniku, zapitem boemu ... Ker se Jani Kovačič ne sklada s temi njihovimi predsodki, ga poskušajo na vsak način vrniti na izhodiščno točko teh prvih uspešnic. Meni, da se ljudje ustrašijo globine in širine njegovih pesmi, zato ga rajši klasificirajo kot popularnega – a dejansko ni popularen, je kakovosten. "Rahlo je tragikomično, da ta njegova generacija ne pozna tega njegovega segmenta in ga tudi ne želi poznati. Ker je potem razlika med njimi in njim velikanska. Ker so Janijeva besedila absolutno relevantna in ima kredibilen način interpretacije, ki je absolutno verodostojna in tem besedilom, ki so že sama po sebi široka in globoka, doda še praglobino. Žal – ali na srečo – je on skromen in mu je pod častjo, da bi se promoviral."

Pesnik in literarni teoretik Boris A. Novak pa je o glasbeniku dejal: "Jani Kovačič je nedvomno fenomen po svoji izvirnosti, po tem, da se niti najmanj ne trudi, da bi bil všečen, in da osvaja srca s svojo pristnostjo. Jani ima svoje trdno mesto v srcih mnogo poslušalk in poslušalcev mnogo generacij. Kar zadeva njegov družbeni položaj, je pa tak, da bi moral glede na kakovost njegovega opusa biti nedvomno višji, kar pa je po mojem tudi posledica dejstva, da je Jani zmeraj kritik. In to kritik vsakega novega sistema, se pravi, da nima v establišmentu te družbe podpore, da bi bil deležen položaja, kakršnega si zasluži – kar vsi zelo dobro vedo."

Skladatelj Jaka Pucihar spomni, da je bil Jani Kovačič dolga leta urednik za džez v Cankarjevem domu in je bil v neposrednem stiku z džezovskimi zvezdniki, kar je tudi vplivalo na njegovo poznejšo glasbo. Vseeno je njegova glasba včasih zelo preprosta, včasih temelji le na dveh, treh akordih – vendar se najdejo tudi posamezni odlomki ali kompozicije, ki so harmonsko bistveno bolj raznolike, bogatejše. Težko ga je klasificirati, saj ves čas ostaja samosvoj in se ne podreja. Je nekakšen trubadur današnje dobe, opazovalec, komentator, kritik, ki zna skozi glasbo te misli tudi ustrezno začiniti. Jaka Pucihar še dodaja: "Zdi se, da mu malo manjka spoliranosti ali pa perfekcije, da bi bile stvari 'popeglane', kot mi temu rečemo. Ampak da ne bo to izpadlo kot moja kritika, v tem pravzaprav vidim nekaj drugega, vidim Janijevo neposrednost. Se pravi, njemu je dejansko pomembnejša vsebina kot oblika. In mislim, da ta njegova iskrenost v besedilih, v izvedbi – ali pevski ali kitarski – izpričuje to, da so mu nekatere stvari pomembnejše, kot bi si mogoče mi želeli ali pa pričakovali."

Za šansonjerko Vito Mavrič je Jani Kovačič neponovljiv, neprimerljiv, dragocen in tudi redek umetnik. "Sebe kot ustvarjalec ni v vseh teh letih nikoli reproduciral, vsaj jaz tega nisem opazila, pa lahko rečem, da sem v zadnjih dveh letih (ob pripravah na snemanje albuma Kontra-Alba, op. p.) preposlušala domala skoraj ves njegov opus. Vselej se je samo nadgrajeval. Ne le da je to redka vrlina, ampak je tudi zelo zelo zahtevna ustvarjalna pot – da ti to uspe. Njegova dela me navdušujejo, ker so to pravzaprav lucidni komentarji vsakdanjika in ljudi. To se zazna v njegovi poeziji. Zame je on izjemen pesnik, malce se odmikam od izraza kantavtor, saj mislim, da je mnogo več: je mislec, je pisec, je pravzaprav pisatelj in izjemen pesnik." Vita Mavrič z Janijem Kovačičem sodeluje že več kot četrt stoletja, letos je pripravila tudi album z naslovom Kontra-Alba, na katerem je nekatere od manj znanih Kovačičevih pesmi v aranžmajih Jake Puciharja na novo interpretirala in jih tako približala javnosti.

Filozof in šansonjer Primož Vidovič pravi, da bi pesmi Janija Kovačiča po filozofski plati lahko razložili s tremi ključi: "Prvi je najbolj očiten, to je ta njegova družbenokritična nota. V pesmih, kot so 'Delam', 'Revolucija', 'Štrajkbreher', se eksplicitno loti družbene refleksije, družbene kritike. V tej vlogi je bil vedno tudi najbolj izpostavljen. Ampak filozofija je veliko več kot samo to. In tudi Janijevo ustvarjanje je veliko več kot to. Na primer njegovo spogledovanje s škotsko glasbo, s srednjeveško glasbo – te pesmi niso tako eksplicitno družbenokritične, zato se mi zdi bolje, da se lotimo interpretacije njegovega dela tudi s širšim razumevanjem filozofije, torej ne zgolj kot družbene kritike, ampak filozofije kot prevpraševanja, premišljanja in razlaganja sveta oziroma z drugo besedo interpretacije sveta. In mislim, da je to pravzaprav tisto, kar Jani najbolj počne: da interpretira svoj čas. In to lahko počne na ta način, da se dejansko osredotoča na sedanjost – in če se osredotočaš na aktualnost, seveda ne moreš mimo vseh družbeno perečih tematik in posledično iz tega hitro nastane družbena kritika, satira. Po drugi strani pa interpretira sedanjost skozi zgodovino in skuša ugotoviti, kaj lahko povemo o našem trenutnem stanju skozi prizmo nekega preteklega obdobja. In to je tudi Janijeva posebnost v našem prostoru, saj je pri njem zelo izrazita ta širša interpretativna nota, medtem ko je pri drugih kantavtorjih bolj v ospredju interpretacija osebnega, subjektivnega doživetja, čeprav do neke mere tudi družbena kritika. Tretji, zadnji ključ, ki se mi zdi uporaben za razumevanje Janija, pa je gledanje na filozofijo kot ljubezen do modrosti oziroma kot radovednost. Jani je radoveden, res ga zanima vsakršna glasba, vse skuša nekako prevesti v sedanjost, prevesti v slovenščino. To je tista vrlina, ki je lastna vsakemu dobremu umetniku: da je radoveden, da se ne zadovolji s klišeji in shemami in potem ostane pri tistem svoje celo življenje, ampak da kar naprej raziskuje in na vedno nove načine skuša povedati tisto, kar še ni bilo povedano, in tisto, kar ves čas nastaja novega. Mislim, da je to dolžnost umetnikov. Jani je večkrat izpostavil, da pri kantavtorjih pogreša to refleksijo družbenega momenta, to odslikavanje časa. In to je tisti kliše, po drugi strani pa vendarle nujna stalnica umetnosti, da je res zrcaljenje časa, kakorkoli je že ukrivljeno to zrcaljenje."

Kako pa Jani Kovačič sam gleda na svojo kariero? "Mislim, da vsako obdobje prinaša svoj pogled. Če pogledam svoje prve pesmi, ki so najstniško agresivne in naivne, je to šarm tistega časa. Potem pride čas neke najstniške jeze in odraščanja, ko stopaš v družbo in se ti kar naenkrat zazdi, da se vse krivice dogajajo samo tebi. Potem se malo sprijazniš s tem in iščeš globlje razloge, zakaj se to dogaja. Na koncu pa rečeš: čakaj malo, koliko sem pa jaz kriv pri tem. To prevpraševanje je stvar zrelosti … To malo zamerim nekaterim kolegom, ki še vedno vztrajajo pri tem začetnem šusu, s katerim so uspeli – potem pa mislijo, če bodo reciklirali to, da bo uspeh tudi prišel. Picasso je rekel: saj je v redu, da ljudje kopirajo, ampak ko začneš pa sam sebe kopirati, to je pa konec."

Na vprašanje, ali je z leti postal kaj pametnejši, pa odgovarja: "Izkušenejši zagotovo, nekaterih neumnosti človek ne počne več. Žal se vedno najdejo nove (smeh)! Pametnejši? Kaj pa vem, rekel bi, da je z leti človek bolj strpen. Pametnejši imamo pa potem težavo, ker nam spomin ne dela več tako kot v mladih letih. In preden se spomniš pravega odgovora, že izpadeš neumen. To je ena težava let, po drugi strani pa je prednost let v tem, da se ne zaletavaš."