Rodil se je 28. januarja 1941 v Goričici pri Ihanu in leta 1964 diplomiral iz filozofije in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1968 magistriral, istega leta pa je doktoriral na Univerzi v Zagrebu.

Najprej je bil zaposlen na Inštitutu za sociologijo in filozofijo, leta 1971 je postal docent na zdajšnji Fakulteti za družbene vede. Štiri leta zatem je bil po direktivi centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije izključen iz pedagoškega procesa. Leta 1992, po 17 letih, je bil vanj znova vključen, ko je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani kot redni profesor začel predavati predmeta fenomenologija in filozofija religije, kar je opravljal do upokojitve leta 2006. Od leta 1995 je bil izredni, od leta 2001 pa je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), piše na spletni strani SAZU-ja.

Med drugim tudi soavtor slovenske ustave

Bil je odgovorni urednik študentskega lista Tribuna, nato kulturniške revije Problemi in zatem prvi glavni in odgovorni urednik Nove revije. Do prenehanja izhajanja je bil tudi glavni urednik zbirke Znamenja pri nekdanji založbi Obzorja v Mariboru. Sodeloval je v skupini za načrtovanje pogovorov o prihodnosti pri takratnem predsedniku republike Janezu Drnovšku, pri pisanju osnutka t. i. pisateljske ustave, nato demosovske ustave in nazadnje slovenske ustave.

Je član Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega centra Pen ter avtor številnih del s področja filozofije, zlasti fenomenologije, filozofije religije in sodobne teologije, filozofije umetnosti ter teorije znanosti. Leta 2008 je prejel državno odlikovanje zlati red za zasluge za znanstvenoraziskovalno delo na področju filozofije in prispevek k osamosvajanju ter demokratizaciji slovenske družbe.

Glede trenutnega stanja je brez besed

Glede trenutnega stanja, ki ga zaznamuje pandemija covida-19, je brez besed. "Celotna situacija – svetovna, evropska in slovenska – se je tako zapletla, da ne morem zapisati ničesar," je povedal ob jubileju. Pred petimi leti je sicer ocenil, da so Slovenci po 25 letih samostojnosti prišli do nove prelomnice, ki pa je v svoji velikosti, morda tudi veličini podvojena, saj je na prelomu tudi Evropa. "Vse bolj jasno je, da zgodovina od nje terja preroditev na vseh ravneh, predvsem duhovni," je dejal leta 2016.

V zadnjih letih se je posvečal preučevanju nesmrtnosti in neumrljivosti, ki ji je namenil trilogijo z naslovom Nesmrtnost in neumrljivost. Prikazuje, analizira in interpretira človekovo željo po neumrljivosti oz. nesmrtnosti od svetovnih religij prek filozofije do prizadevanj na področju znanosti.

V prvem delu trilogije se je posvetil raziskovanju od časa šamanov do kristjanov, v drugem pa se je večnega vprašanja filozofije – nesmrtnosti – lotil v povezavi s krščanstvom. V sklepnem delu trilogije, ki je izšla leta 2018, je natančneje predstavil Eckhartova filozofska stališča o nesmrtnosti in neumrljivosti, sodobno teologijo (Balthasar, Moltmann, Rupnik), Heideggerjeve filozofske poglede na nesmrtnost, apologetsko filozofirajočo teologijo (Levinas, Marion, Kocijančič) ter odkritja sodobne znanosti na temo smrti in obsmrtnih izkušenj.

Kot so zapisali pri Slovenski matici, se trilogija konča z besedami: "Ljubezen do življenja, iz katere izvira veselje do zdaj živetega življenja, presega ne le željo po smrti, ampak tudi željo po večnem Življenju. (Na)gon smrti ni želja po smrti, marveč želja po presežku življenja: po tistem, kar naj bi bilo več, a je manj od življenja. Od življenja, ki vključuje tudi filozofijo, namreč filozofijo kot ljubezen: kot radovednost. RAD IMETI, TO JE VSE."

Leta 2012 je v oddaji Radijski utrinki dejal, da je "glavni dosežek 20. stoletja v Evropi odprava smrtne kazni. S tem se je zelo spremenil odnos do življenja. Življenje je postalo bolj sproščeno, kar se kaže tudi v tem, da tam, kjer še vedno velja smrtna kazen, imamo recimo v civilni družbi več ubojev kot v Evropi. Poleg tega se je sprostil tudi odnos do javnega nastopanja oziroma do tveganj in celo, pod tem okriljem odprave smrtne kazni je izgubil pomen ta zagovor ubijalskih ideologij. Bodisi ideoloških bodisi religioznih. Neposredna posledica tega je drugi element. Počasi izginja ta smrtni strah, ki je prej vladal nad ljudmi. To se kaže v oživitvi uporništva, vendar nove oblike uporništva, to se pravi uporništva brez nasilja, brez ubijalskega nasilja, ki je bil značilen za ideologije 20. stoletja, ampak vztrajnega uporništva. Se pravi, ni več tega strahu, zato imamo danes na Slovenskem ta pojav uporništva tako rekoč od vzgojiteljev, vzgojiteljic v vrtcu do univerze. Ljudje so začutili svoje dostojanstvo in iz tega dostojanstva izhajajoče človekove pravice in si to upajo tudi povedati."