V ospredju nove knjige iz trilogije je krščanska posmrtna nesmrtnost. Avtor v njej obravnava spreminjanje razumevanja nesmrtnosti in neumrljivosti skozi zgodovino krščanske religije. Ustavi se pri Janezovih evangelijih, nadaljuje z mučenci, menihi in/ali puščavniki in kleriki, predela Tomaža Akvinskega in Danteja ter analizira katekizemsko posmrtnost.

Filozof Tine Hribar se je namreč odločil, da bo temi nesmrtnosti in neumrljivosti posvetil tri knjige. Prikazuje, analizira in interpretira človekovo željo po neumrljivosti oz. nesmrtnosti od svetovnih religij prek filozofije do prizadevanj na področju znanosti. Prvo knjigo, ki je izšla lani, je naslovil Od šamanov do kristjanov.

V uvodu je Hribar pojasnil, da krščanska nesmrtnost še dandanes nima jasnega pomena. "Običajno je mišljena posmrtna nesmrtnost. Nesmrtnost, ki sledi smrti. Že na tej točki se znajdemo pred precejšnjim zapletom. Kajti posmrtna nesmrtnost se nanaša na človeka v celoti, tako na njegovo dušo kot telo," je zapisal in poudaril, da nesmrtnost in večno življenje nista eno in isto.

Zmeda zaradi apostolov Pavla in Janeza
"Ta razlika se je oblikovala zelo zgodaj, v začetku 50. let 1. stoletja, in sicer zaradi konfliktov, ki jih je moral razrešiti Pavel," je povedal na predstavitvi knjige. Prav zaradi Pavla in kasneje Janeza krščanska nesmrtnost nima jasnega pomena. Pavel je v stiski zaradi umrlih prijateljev vnebovzetje živih zamenjal z obuditvijo že umrlih od mrtvih, potem pa še telesa vseh poveličanih z duhovnimi telesi. Janez pa je telesno vstajenje sploh zamenjal z duhovnim vstajenjem, zdaj in tu, ob krstu, in ne šele sodni dan.

"Če na ravni nezavednega ne verjameš v svojo smrt, to pomeni, da na ravni zavesti verjameš v svojo nesmrtnost. In to je izvor religije. Vse ostalo je sekundarno," je pojasnil. "Vera v nesmrtnost je temelj, jedro vseh religij, brez tega religije ni. Brez tega tudi sodobne znanosti ni," pa je misel sklenil avtor, ki v tretji knjigi načrtuje prikaz sedanjega stanja tega razumevanja v sodobni teologiji, filozofiji in znanosti.

Izdali tudi spis Ernesta Jüngerja
V svojo Filozofsko knjižnico je sicer Slovenska matica letos uvrstila tudi spis nemškega avtorja Ernsta Jüngerja v prevodu Alfreda Leskovca Na zidu časa. Delo iz leta 1959 govori o človeku na previsu pred smrtjo in vsebuje refleksijo tako njegovih lastnih interpretacij dela Delavec kot celotnega dogajanja v dobi nacionalsocializma. Pisec spremne besede Dean Komel je avtorja označil kot ključnega literarnega pričevalca 20. stoletja.

Kot je navedla založba, so so navzoče tudi misli, ki jih je Jünger razvil v času spora z nemškim filozofom Martinom Heideggerjem, ki je v nasprotju z njim terjal, da se odrečemo preseganju tehnike in sestopimo k njenemu izvoru, ki kot tak ni nič tehničnega.