Nesmrtnost je pomembna tudi s stališča etike. Tine Hribar, pomemben slovenski filozof in specialist za fenomenologijo in filozofijo religije, piše: »Na veri v posmrtno življenje temeljijo tako ekstremno dobra, osebno požrtvovalna dejanja kot tudi ekstremno zla, morilska in ubijalsko samomorilska dejanja.«

Knjiga profesorja Tineta Hribarja Nesmrtnost in neumrljivost je napisana v tekočem in razumljivem slogu in je razumljiva širšemu krogu bralcev. Delo bo obogatilo naše razumevanje smrti, neumrljivosti in nesmrtnosti s posmrtnim življenjem ter nam podalo razlago, kako so te pojme razumele kulture starega veka. V uvodu doktor Tine Hribar piše, da je človek končno, smrtno bitje. Kljub temu pa nekateri znanstveniki to jemljejo kot izziv in skušajo spremeniti, kar je dala narava oziroma bog, kot verjamejo ljudje. Filozof to takole komentira: »Pravzaprav obstaja srenja, ki se mu (Bogu) še zdaj upira, srenja nekaterih znanstvenikov. Ti se upirajo dejansko, ne samo z ateističnimi proklamacijami.«

Več o sodobnih vprašanjih nesmrtnosti in neumrljivosti bo govorila tretja knjiga Hribarjeve trilogije. Druga pa bo posvečena krščanskemu razmerju do teh večnih tem.

Zgodovinski pregled tematike nesmrtnosti in neumrljivosti Tine Hribar začenja s šamansko prazgodovino. Pri tem trdi, da dejstvo, da so ljudje oziroma človečnjaki že v najzgodnejši dobi pokopavali svoje mrtve, kaže na njihovo prepričanje, da s smrtjo ni vsega konec.

Ali fetusni položaj res kaže na vero v ponovno rojstvo in s tem v posmrtno življenje? Mar tega ne potrjujejo v grobovih najdeni darovi, okrasni predmeti, orodje oziroma orožje, ki naj bi ga umrli potrebovali v novem življenju? Kakšnem življenju, onstranskem?

V knjigi je predstavljenih več zanimivih mitoloških zgodb, ki razlagajo, zakaj smo ljudje umrljivi. Indonezijska zgodba na primer pravi, da je na začetku, ko je viselo nebo čisto nizko nad zemljo, Bog prvemu paru poklanjal svoje darove tako, da jih je spuščal po vrvi. Nekega dne jima je poslal kamen, toda presenečena in užaljena sta ga zavrnila. Čez nekaj časa je Bog spet spustil vrv, tokrat z banano, ki je bila sprejeta. Tedaj sta prvi mož in prva žena zaslišala stvarnikov glas: »Ker sta izbrala banano, bo vajino življenje kot življenje tega sadeža. Če bi izbrala kamen, bi bilo vajino življenje kot bivanje kamna, nespremenljivo in nesmrtno.«

V vseh mitoloških zgodbah so ljudje umrljivi zaradi napake, ki jo sami naredijo. Tako v določenem smislu naravne smrti v mitologiji ni.

V naslednjem poglavju je predstavljen pogled na nesmrtnost v starem Egiptu. Že tedaj se je razvilo verovanje, da bodo umrli po smrti sojeni za svoja dejanja v času življenja. Sledi poglavje o faraonu Ehnatonu, ki je uvedel monoteistično religijo z Atonom, sončnim bogom. Avtor o njem piše: »Že pred več tisoč leti so se nekateri zavedali imaginarnosti onostranstva. V največji meri faraon Ehnaton.«

Posebno poglavje je namenjeno mezopotamskemu epu o Gilgamešu – najstarejšemu epu na svetu. Gilgameša prizadene smrt prijatelja Engiduja in mu spodbudi zavedanje o lastni smrtnosti, zato se odpravi iskat rastlino, ki ozdravi smrtnost. Ko jo po junaških podvigih nazadnje najde, mu jo ukrade kača. Gilgameš umre obupan v svoji kraljevski palači.

Antični Grki so na umrle sprva gledali kot na sence brez prave osebnosti, vendar se je njihov pogled s časom spremenil in na mrtve so začeli gledati kot na običajne ljudi, ki so pač na drugem svetu. Razvoj misli se posebej kaže pri filozofih, kot so Parmenid, Empodokles, Heraklit, Sokrat in Platon. Slednji je verjel, da je duša neuničljiva in nesmrtna. Že pri Platonu imamo tako neke vrste pekel in nebesa, le da ju on imenuje »tartar« in »otoki blaženih«. Kot zanimivost lahko povemo, da je rimski govornik Cicero rekel, da je prebral vse Platonove argumente o nesmrtnosti duše, pa se je še vedno bal smrti.

V naslednjih poglavjih dr. Hribar obravnava staro zavezo. Podrobneje se mudi pri knjigi Makabejcev, v kateri je prvič eksplicitno omenjena oživitev od mrtvih. Nato piše o Novi zavezi, kjer Jezus oživlja mrtve in nazadnje še sam oživi. Apostol Pavel kasneje pravi, da je vsa vera prazna, če ni vere v vstajenje. V času prvih kristjanov so verniki verjeli v neumrljivost, torej, da bo še za časa njihovega življenja Jezus drugič prišel na zemljo in jih žive popeljal v nebesa. Kasneje, ko so nekateri od prvih kristjanov že umrli, Jezusa pa še vedno ni bilo, so začeli verjeti v nesmrtnost po smrti z duhovnimi telesi. Šele v poapostolskem času so zaradi helenističnega vpliva začeli verjeti v nesmrtnost duše.

Kot vidimo, so različne kulture v starem veku verjele v takšno ali drugačno nesmrtnost. Dr. Hribar izpostavlja, da sta Edmund Husserl in Sigmund Freud prišla do spoznanja, da ljudje nezavedno ne verjamemo, da bomo umrli. Z drugimi besedami: nezavedno verjamemo, da smo neumrljivi. Avtor knjige piše, da je vsaka religija izvorno nezavedna projekcija človekove želje po nesmrtnosti. »Bistvo religij je, da nam obljubljajo prav to: takšno ali drugačno posmrtno življenje.«

Hribarjev odgovor na vprašanje nesmrtnosti je naslednji: Sprijazniti se moramo s svojo smrtnostjo. Šele ko se bomo sprijaznili, bomo lahko v vsej lepoti zaživeli živo življenje. Smisel življenja namreč izvira iz življenja samega. Da se ne bi bali smrti, moramo po avtorjevih besedah »najprej preseči svoj ego, svojo sebičnost in ustvarjati dobro.«

Misli o knjigi Nesmrtnost in neumrljivost lahko končamo z verzom Anje Golob, ki ga je filozof Tine Hribar navedel v uvodu kot primer veselja do življenja: Poletje je. Nimava drugega dela razen zgolj biti. To zadostuje.

Martin Lipovšek, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).