Naslovni Človek z Lune je Andy Kaufman, singularna osebnost, igralec in komik, ki je v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja s svojimi nenavadnimi nastopi, vdori in vložki v televizijskih oddajah in klubih rušil okvire pričakovanj občinstva in komedije na splošno. Celovečerni biografski igrani film, ki ga je leta 1999 režiral Miloš Forman, je v resnici nemogoč portret. V smislu, da je avtor sprejel drzno nalogo upodobitve drznega, izmuzljivega človeka, ki je zavračal klasično vlogo komika in je iz nje naredil kameleona, ki je hotel biti smešen brez zbijanja šal. Njegovi nastopi so bili tako "meta", kot bi se reklo v današnjem jeziku, da se je le redkim sanjalo, kdo sploh je Andy Kaufman.

Za večji del opusa Miloša Formana po njegovem prihodu v Združene države Amerike bi lahko rekli, da je posvečen izjemnim posameznikom, iskrivim upornikom, tudi čudaškim obstrancem in nadarjenim posebnežem, ki so premikali meje na svojih področjih ter krhali okorel sistem. S tega vidika je bil tako rekoč samoumevna izbira za režijo filma o Kaufmanu, samosvojem revolucionarju, ki je bil s pristopom precej pred svojim časom in zato pogosto deležen tudi neodobravanja občinstva. Kot rečeno, si je filmski portret pri posameznih detajlih in življenjski kronologiji vzel precej poetične svobode, je do neke mere ublažen portret rušilne sile Kaufmanovega humorja in nelagodja, ki ga je znal vzbujati pri občinstvu, pa tudi sodelavcih in bližnjih. A Forman je vseeno skozi posamezne epizode in magično igralsko poustvaritev Jima Carreyja izvrstno zajel oris njegove življenjske zgodbe.

Film je poklon izjemnemu ustvarjalcu in hkrati zanimiva časovna kapsula, saj se v celovečercu pojavi vrsta resničnih Kaufmanovih sodelavcev, ne nujno v svojih izvirnih vlogah. V tem pogledu je tudi sam film precej metafikcijski. Ne nazadnje tudi v smislu, da je bil tudi sam Forman s svojim izzivanjem in iskanjem svobode včasih žrtev nerazumevanja.

Človek z Lune je odlična biografija tudi zato, ker se med vrsticami sprašuje o sami naravi in temeljih humorja, kot ga je v svojih znamenitih esejih skušal opredeliti Henri Bergson. Je nekaj globoko človeškega, družbenega in trajno zanimivega, hkrati pa zadeva in zahteva vedno nove interpretacije. Film je bil posnet pred dvajsetimi leti in se v osnovi nanaša na družbo in dogodke še dvajset let pred tem – pa vendar se zdi z današnje perspektive Andy Kaufman naš sodobnik, resnični junak postresničnostne internetne dobe lažnih novic, kjer je razkrivanje prevar samo še ena od prevar, odlaganje mask samo nova maska in tako naprej prek ironične distance, nelagodja, sarkazma in antihumorja do popolne vrtoglavice. Kaufman je bil otrok nekonvencionalne in nekonformistične dobe, intelektualni žongler, ki je občinstvu tako dolgo spodnašal temelje pričakovanj izpod nog, da so številni še danes prepričani, da je bila tudi njegova prezgodnja smrt samo še ena od radikalnih potegavščin oziroma interna šala ... Film sam je lep dokaz, da je ta "človek z Lune" danes bolj živ kot kadar koli.

Iz oddaje Gremo v kino.