Uvodne besede je Alain Corbin (1936) zapisal na začetku svoje knjige Zgodovina tišine – od renesanse do danes, ki je pred kratkim izšla pri založbi V.B.Z. Ljubljana v prevodu Jedrt Lapuh Maležič, v francoskem izvirniku pa leta 2016. Zaslužni profesor na pariški univerzi Panthéon-Sorbonne, specializiran za mikrozgodovino, spada med najbolj prevajane francoske zgodovinarje, vendar je Zgodovina tišine šele prvo njegovo v slovenščino prevedeno delo. Sicer smo pred dvema letoma dobili še en slovenski prevod na temo tišine, uspešnico Tišina v času hrupa, delo norveškega pustolovca in pisatelja Erlinga Kaggeja.

"Zgodovina se je vse prepogosto trudila pojasnjevati. Ko pa preide v svet čustev, mora tudi in predvsem podoživljati, zlasti tedaj, ko se razumska vesolja razblinijo," je prepričan Corbin, ki si je svoje delo zamislil kot prispevek k temu, da se s priklicem pretekle tišine, načini iskanja tišine, njene teksture, discipline, taktik znova naučimo najti tišino. Tako knjiga kljub naslovu ni zastavljena kot zgodovinska naracija o tišini in človekovem razmerju do nje, razdelitev po poglavjih ni kronološka, temveč tematska, pri čemer se v vsakem izmed njih seznanimo z večkrat ne zares povezanimi drobci iz zgodovine, povezanimi z določeno na tišino vezano tematiko. Njegova pozornost ni usmerjena na družbeno strukturo, temveč na izkušnje vsakodnevnega življenja in iz njega izhajajoča občutenja. Corbin to počne z navajanjem citatov predvsem iz del francoskih književnikov in tako se na približno 150 strani obsegajoči knjigi znajde krepko več kot 300 citatov.

Danes je težko najti tišino, vendar po avtorjevem mnenju glavna težava ni – kot bi morda najprej pomislili – silovitost kravala v urbanih prostorih, saj sodobna mesta niso nič hrupnejša od tistih v 19. stoletju. "Bistvo spremembe tiči v prekomerni mediatizaciji, v nenehni povezanosti in iz nje izhajajočem nenehnem toku govora, ki se vsiljuje posamezniku in ga privede do tega, da ga postane groza tišine." Najprej se posveti tišini in intimnim prostorom, tematiki, o kateri se je začelo bolj poglobljeno razpravljati v 19. in 20. stoletju, zaradi česar lahko Corbin na veliko zajema iz koša citatov nekaterih najslavnejših književnikov, med drugim Charlesa Baudelaira, Walta Whitmana, Rainerja Marie Rilkeja, Marcela Prousta in Joris-Karla Huysmansa. Naše obnašanje in odločitve so podvržene sublimnemu vplivu krajev in njihovega hrupa, kar je zaznamovalo številne književnike, priklici določenih prostorov pa so postali izraz njihovega notranjega stanja. Med prostori, v katerih vlada tišina, poleg nekaterih privilegiranih prostorov, kot so denimo cerkve in knjižnice, seveda najbolj izstopa dom. Tako se je Baudelaire ob večerih z naslado zatekel v svojo sobo in kot je zapisal v Spleenu: "Za nekaj ur imamo v lasti tišino, če že ne počitka. (...) Ker sem nezadovoljen z vsemi in nezadovoljen s seboj, bi se prav rad odkupil in se malce ponašal s tišino in samotnostjo noči." Kot opomni Corbin, ne zadostuje, če sobo pojmujemo zgolj kot zatočišče in prostor, kjer se prelivata tišina notranjosti in hrup, ki prihaja od zunaj. Pri tem se moramo ozreti tudi na okrasje v sobi, na predmete v njej, saj so med njimi številni, ki tiho nagovarjajo dušo: "Tišina poraja avreolo kontempliranega objekta."

Corbin se nato iz zavetja intimnih prostorov odpravi v naravo in se posveti vrstam tišine, ki jih je mogoče najti tam. Po njegovem mnenju je Henry David Thoreau, ameriški filozof in okoljevarstvenik iz 19. stoletja, najprecizneje analiziral vez med tišino in naravnimi elementi. Podeželsko okolje mu je omogočilo, da se je posvetil analizi množice neznatnih zvokov, ki niso le razodevali tišine, temveč so jo tudi soustvarjali. "Tišina namreč ne obstaja, če je ne prekinjajo drobceni zvoki narave," ob tem zapiše Corbin. V okviru razmišljanj o tišini v naravi in njenih točno določenih teksturah je ta še posebej povezana s pojmi, kot so noč, puščava, gore, gozd in že omenjeno podeželje.

V poglavju o raznolikih iskanjih tišine, ki prežemajo vso zgodovino človeštva in jih najdemo pri hinduistih, taoistih, pitagorejcih, se Corbin osredotoči na 16. in 17. stoletje, ko je bila tišina še posebej izpostavljena kot nujni pogoj za odnos krščanski religiji predanega posameznika z Bogom. Doseganje stanja notranje tišine je ekspliciten cilj številnih religijskih tradicij. V knjigi najdemo predvsem primere iz katoliške in tradicije pravoslavnega misticizma, žal pa se Corbin ne posveti azijskim religijskim tradicijam in njihovim praksam. Enostavnejši in bolj vsakdanji način iskanja tišine, kot jih ponujata molitev ali meditacija, je iskanje tihih prostorov. Glede današnjega časa tako kot Kagge opomni, da je tišina vse dragocenejša dobrina, ki jo je mogoče tudi drago tržiti. Vendar je po mnenju obeh prava tišina tista, ki jo nosimo v sebi. In tako Corbin kot izjemno dragoceno izpostavi težko dosegljivo zmožnost – znati ohranjati tišino. Disciplina tišine v sodobnosti peša, kar izhaja iz preobražanja človeških želja in okolij, vendar je po njegovem mnenju težko datirati spremembe.

Grškega boga tišine, skrivnosti in zaupnosti Harpokrata, se upodablja s prstom na ustih, s čimer zapoveduje tišino. Gre za ukaz, ki se skozi zgodovino pojavlja pogosto in v vsakdanjih okoliščinah, še posebej pa vlada v cerkvah, šoli, vojski, skupaj z okoliščinami, ki naj bi spodbujale civiliziranost, vljudnost in podrejanje. Corbin glede Harpokratove upodobitve in zaukazane tišine zapiše: "Implicitno pove, da se tišine učimo, saj ne pride sama od sebe." In doda: "Učenje tišine je toliko pomembnejše, ker je tišina element, s katerim se oblikujejo velike stvari. (...) Govor je, ravno nasprotno, vse prepogosto umetnost zatiranja in odlaganja mišljenja, ki je na delu izključno v tišini." Človek je zapoved tišine iz religiozne prakse prenesel tudi v sfere zunaj svetega, vendar kljub "procesu desakralizacije tišine naletimo na enake zapovedi in enake kršitve". V poglavju Učenje in disciplina tišine omeni še pojem minuta tišine, ki spada med obrede, ki nam zapovedujejo tišino. Zanimivo je, da – vsaj po Corbinovi vednosti – še zmeraj ne poznamo zgodovinskega izvora te prakse.

Kljub podnaslovu knjige Od renesanse do danes je prisotnih le malo primerov iz renesančnega obdobja, pojem tišine v sodobnem svetu pa avtor večinoma le bežno ošvrkne na koncu poglavij in še to večinoma brez navajanja konkretnih primerov ali resnejše analize. Pravzaprav pa svojega dela tudi ne sklene z današnjim časom, temveč s pogledom v prihodnost, pri čemer se opira na poezijo francoskega pesnika Leconta de Lisla. Tako beremo, da se bo prihodnost nemara dokončno odvila s po Corbinovem mnenju najmočnejšo in najbolj tragično od vseh tišin, torej s tišino, ki se bo razlegla ob smrti Zemlje, ki bo nastopila zaradi uničenja tega planeta. Ob nizanju premnogih citatov v knjigi umanjka kakšen pronicljivejši zgodovinarjev spoprijem z množico misli drugih avtorjev in bolj organiziran pristop k tematiki, delo ne prinaša lastnih novih spoznanj. Še najbolj je razdelano nasprotje med tako rekoč posameznikovim lastnim notranjim prostorom tišine in zunanjimi prostori tišine, najsibo da se tišina poraja v odnosu med dvema ali več posamezniki ali pa denimo med posameznikom in nekim določenim prostorom. Vendarle pa knjiga s svojim paberkovanjem misli o tišini, sicer res v pretežni meri iz zahodne literarne zapuščine, ponuja raznolike prebliske o tem stanju, ki je več kot zgolj nasprotje ali odsotnost zvokov.