Retrospektiva, ki jo sestavlja več kot 200 slik, plakatov, risb, skulptur in kosov nakita, knjig ter drugih predmetov, ki jih je oblikoval češki secesijski mojster, odkriva nekatera manj znana poglavja iz ustvarjalnosti Alfonsa Muche. Tako je eden izmed vrhuncev razstave rekonstrukcija paviljona, ki ga je za predstavitev Bosne in Hercegovine na svetovni razstavi v Parizu leta 1900 s slikarijami opremil Mucha; gre za cikel, naslikan na 250 kvadratnih metrih, ki predstavlja zgodovino dveh provinc, ki sta Avstro-Ogrski pripadli leta 1878.
Poklon zgodovini slovanskih narodov
V podoben tematski kontekst se uvršča tudi Muchov Slovanski ep (1910-26). S podporo ameriškega mecena Charlesa R. Crana je Alfons Mucha v dvajsetih velikoformatnih slikah predstavil zgodovino češkega in tudi drugih slovanskih narodov. Cikel je Mucha leta 1928 daroval mestu Pragi, od leta 1963 pa si te slike lahko ogledamo v gradu Moravski Krumlov na Moravskem. Prav to delo je Muchi pomenilo največ, saj je od mladosti sanjal o likovnem ciklu, v katerem bi se poklonil veličastni zgodovini slovanskih narodov.
Pomembno srečanje s Sarah Bernhardt
Kot se to velikokrat zgodi, je bil tudi za nadaljnji potek Muchovega življenja odločilen velik začasni poraz. Tako se je zgodilo, da leta 1878 ni naredil sprejemnih izpitov za praško likovno akademijo. Zato se je preselil na Dunaj, kjer je delal kot dekorativni slikar v gledališču; Mucho je v tem času gledališka umetnost povsem prevzela, poleg tega pa je nanj v tem obdobju vplival tudi slikar Hans Makart (1840-84), čigar velike stenske slikarije so med drugim velik vtis naredile tudi na Gustava Klimta. Tudi naslednji za Muchovo kariero pomembni dogodek je bil povezan z gledališčem. V Parizu, kamor se je Mucha preselil leta 1887, je ta po naključju naletel na plakat, ki je oglaševal igro, v kateri je nastopala takrat največja zvezda med pariškimi igralkami Sarah Bernhardt. Mucha se je javil v gledališču in obljubil, da bo v dveh tednih v tehniki litografije izdelal plakat za naslednjo igro, v kateri je nastopala Bernhardtova. Igralka je bila nad izdelkom tako navdušena, da je z Mucho podpisala šestletno pogodbo o izdelovanju plakatov za njene igre.
Prav s plakati z upodobitvami žensk v značilnem slogu art nouveau si je nato Mucha tudi ustvaril mednarodni ugled in po njih ga tudi danes pozna največ ljudi. Vseeno se je Mucha vse življenje poskušal distancirati od tega sloga in je vedno zatrjeval, da njegova umetnost izvira iz češke in slovanske tradicije in to plat Muchovega ustvarjanja osvetljuje tudi razstava v Münchnu, ki preči običajne razstave Muchovih del, ki pogosto obstanejo pri razstavljanju znamenitih secesijskih plakatov.