Če bi se naenkrat znašli sredi ulice Ogleja, Gradišča ob Soči, Palmanove, Torviscosa ali Nove Gorice, ne bi opazili, da smo le pika sredi vzorca, ki ga s ptičje perspektive ustvarja mesto. A tisti, ki so te kraje zasnovali, so bili prepričani, da lahko njihova oblika vpliva na ljudi. Ta mesta niso predstavljala le arhitekturnega ideala, ampak tudi ideal življenjskega sloga.
"Mesto je lahko lepo, če je geometrijsko lepo in uporabno po neki logiki," načelo teh naselbin strni režiser, scenarist in montažer novega dokumentarnega filma Idealna mesta v produkciji TV Slovenija, ki bil na ogled na Prvem programu TV Slovenija, Amir Muratović. Gre za mesta, ki iščejo estetiko v pravilnosti, kar je prastara težnja, izvemo v dokumentarnem filmu.
"To verjetno prihaja iz renesančne ideje, ko so iskali univerzalnega človeka, ki ima geometrijske proporce," doda.
Prav renesansa je bila čas visokoletečih zamisli o idealnem življenju. Z natančno načrtovanimi tlorisi ulic in stavb, ki se iz papirja izrišejo v realnost, so skušala ta mogočna naselja vplivati na ljudi, ki so tam živeli.
"Idealno mesto ima po navadi neko pravilno mrežo ulic, ki je lahko zanimiva, ker ponuja določene perspektive, poglede, a ta pravilnost je lahko tudi dolgočasna, lahko se v njej izgubimo, ker ni prostorčkov, ki bi bili prepoznavni," pravi režiser.
Od antike, srednjega veka, renesanse in vse tja do 20. stoletja dokumentarni film prikaže zgodovino vladarjev ter navadnih ljudi, arhitektov in njihovih vizij, življenje palač, kavarn, trgov in mestnih ulic z bivališči za prebivalce. Gradnja teh mest je terjala množično delovno silo in izume novih strojev, gre za idejo, ki je vplivala na urbanizem in razvoj tehnologije.
Primer idealnega mesta: 27-kraka Palmanova
Oblika Palmanove ali Palme, kot ji pravijo domačini, je pravilna zvezda z devetimi kraki, kar je prototip idealnega renesančnega mesta.
Beneška republika je mesto ustanovila 7. oktobra leta 1593, na praznik svete Justine in čas bitke pri Lepantu. Tako kot premišljen datum, ki so ga izbrali za "rojstni dan" tega naselja, tudi njegova koncentrična podoba v obliki zvezde sledi utopičnemu idealu popolnosti.
"V Palmanovi so hoteli doseči najboljše utrjeno mesto. Model devetkrake zvezde je bil tedaj najlepši in najbolj uporaben. A pozneje so dali med te zvezde še devet dodatnih krakov, zatem pa je to spreminjal še Napolon. Tako ima mesto danes tri stopnje obzidja in v resnici ni devetkraka, marveč 27-kraka zvezda," pojasni režiser. Mesto je bilo razdeljeno na kroge in točno določeno je bilo, kdo živi in dela kje, v prvi vrsti pa je bila tu skrb za varnost.
"Popolni" kraji naj bi bili udobni, odražali naj bi harmonijo med ljudmi, vsak prebivalec naj bi imel določene zadolžitve. Utopična zamisel odraža težnjo po mirnem življenju prebivalcev, za njo pa se skriva prepričanje, da je z arhitekturo mogoče vplivati na ljudi.
"Idealna mesta so prijazna za življenje, narejena so po meri človeka in imajo vse, kar posameznik potrebuje za kakovostno življenje. Če na primer živiš v nekem megapolisu, imaš težave. Naseljenost je pregosta, tam ni zelenih površin, a idealna mesta so vedno velika prav toliko, da so po meri meščanov. Ta mesta pa so bila skozi zgodovino idealna tudi zato, ker so imela močna, pravilna obzidja, kakovost življenja je torej prinašala tudi varnost ljudi pred potencialnim sovražnikom," pojasnjuje režiser in pripomni, da je bila ta bojazen pogosto odveč, saj Palmanova denimo nikoli ni bila napadena.
Industrijski kraj z jasnimi pravili
Torviscosa je kraj, ki so ga v času fašizma v Italiji zgradili v enem letu in je bil namenjen za delavce v industriji, deloval pa je pod strogimi pravili. Mesto tovarniških delavcev je postalo zgled za druge italijanske kraje. Tu so na primer zgradili večstanovanjske stavbe, namenjene delavcem na točno določenih področjih. Če se je družini rodil otrok, so ji dodelili drugo stanovanje in se je preselila.
V mikrodružbi, ki se je tu oblikovala, je bil pred veliko tovarno denimo lokal, ki so ga lahko obiskovali le uradniki in ne navadni delavci.
Nova Gorica kot mesto-park
V petih letih so želeli zgraditi mesto za 10.000 ljudi, ki naj bi bilo primer nove družbe. To je bila Nova Gorica, ki je v dokumentarnem filmu primer sodobnega idealnega mesta, ki želi vplivati na egalitarnost med ljudmi. Z udarniškim delom so jo na Solkanskem polju zgradile mladinske delovne brigade iz celotne nekdanje Jugoslavije. Namesto cerkve, ki jo najdemo v drugih mestih, v središču tega kraja stoji kulturni dom.
V delavsko mesto so se kmalu priselili tudi prebivalci sosednjih krajev in drugih držav nekdanje Jugoslavije.
"Nova Gorica je sledila zamisli, da posamične bloke postavi sredi zelenja. Ideja modernizma je smrt ulice, a ravno ulica in trg sta dragocena, na primer te gostilnice, kjer se srečujejo ljudje. V Novi Gorici pa je bil prostor zapolnjen z nekimi nenavadnimi drevesi, zato je zelo zanimiva njena parkovna ureditev," razlaga Muratović.
V mestu najdemo redke eksotične rastline in zasaditve, ki so bile zavestna izbira snovalcev mesta. Simbolizirale naj bi ljudi, ki se vanj vseljujejo iz najrazličnejših koncev.
Mest ni brez ljudi
Očarljiva mesta so izjemno fotogenična, prav tako stari načrti vizionarjev, ki so jih poiskali snovalci dokumentarnega filma. Posebno pozornost je estetskim vedutam namenil direktor fotografije in snemalec Bernard Perme.
A ustvarjalci so poiskali tudi prebivalce mest, katerih snovalci so bili prepričani, da so idealna. Našli so pridelovalce, ki obdelujejo bližnjo zemljo, kuharja, ki z največjo pozornostjo pripravlja obroke za meščane, pa tiste, ki raziskujejo zgodovino svojega kraja, prirejajo tradicionalne dogodke in oživljajo prostor, kjer so se naselili že njihovi predniki.
"Ko sem kot scenarist začel razvijati to zgodbo, sem imel celodnevne izlete, ko sem obiskal včasih po tri mesta na dan, se srečeval z ljudmi in iskal lokacije za snemanja," se spominja Muratović.
Njegovi dokumentarci se večkrat dotaknejo tem s področja urbanizma, pri čemer pa vedno išče nepredvidljive ljudi, ki v krajih dejansko živijo. Tako uspe povedati avtentično pripoved skozi oči prebivalcev.
"V resnici je bilo snemanje hitro, delo v določenem mestu je trajalo po dva dni. Tako smo pokazali osebne zgodbe sogovornikov. Seveda se je vse začelo s študijem literature, v resnici sem se moral poglobiti v zgodovino vsakega od teh mest, vendar sem ključne motive iskal med ljudmi," pojasnjuje režiser in poudari, da je pri delu naletel na prijetno podporo krajevnih oblasti.
"Župani teh mest so bili zelo odprti, pomagali so mi in mi svetovali," je dodal.
Odstopanje od ideala
Muratović ima osebno raje kot idealna mesta tiste naselbine, ki se prilagajajo terenu in naravnim danostim, pripoveduje. A v sodobnosti se je pojavilo še eno načelo zasnove prostora.
"Novi model ni tako star, vsilili so nam ga pred kakimi 150 leti. Gre za to, da imamo zdaj vsak neki zaseben košček vrta in hišo, a s to pravilno lepo mrežo izgubljamo prostore srečevanj. Gre za neki trg, ob katerem stojijo lokalčki in kotički," poudari.
Gre za družabno komponento mest, kjer se lahko ljudje srečujejo. To je ključni prostor ‒ javni prostor, podčrta sogovornik.
"Ljudje prepoznajo, kaj je v družbi narobe, zato so v preteklosti iskali model, kako bi jo popravili in uredili, da bi bila po meri človeka," poudari režiser in scenarist.
A ljudje, ki naselijo idealna mesta, jih tudi spreminjajo in rušijo njihovo geometrijo. Tako so prebivalci Gradiške ob Soči na primer zahtevali, da se mestno obzidje, ki je njihov prostor močno zamejevalo, podre. Spet drugič pa geometrija mesta zmaga ‒ tudi prebivalci Ogleja so želeli v preteklosti velike prostore med ulicami in ogromne trge poseliti ter zazidati z novimi zgradbami, a jim nikoli zares ni uspelo.
"Družba vpliva na to, da se mesto razvija tako, kot se, pri tem pa včasih presega načrte. Mesto je živo," sklene Muratović.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje