Novi muzej, ki je bil med boji za Berlin ob koncu druge svetovne vojne močno poškodovan in delno porušen in ki ga je vodstvo Nemške demokratične republike pustilo ležati v ruševinah, od danes ponuja ogled zbirk antičnih in kamenodobnih kultur; natančneje povedano, Novi muzej, prenovljen po načrtih arhitekta Davida Chipperfielda, gosti egipčanski muzej, zbirko papirusov, muzej prazgodovine in antično zbirko. Čeprav bi za najosupljivejšo lahko imenovali zbirko, povezano z odkrivanjem Troje, ki jo je berlinskim muzejem zapustil odkritelj Troje Heinrich Schliemann, pa se je v zadnjih tednih ob napovedi odprtja Novega muzeja vedno znova omenjalo predvsem 'kamro', v kateri je novi dom dobil doprsni kip Nefretete, lepe žene faraona Ehnatona. O kipu je bilo že večkrat rečeno, da gre morebiti celo za ponaredek, vendar eksponat še vedno velja za enega vrhuncev zbirke berlinskih državnih muzejev. V prenovljenem muzeju najdemo Nefretete v sobici v severni kupoli (Nordkuppelsaal). Poleg Nefretete, razstavljene v štiri metre visoki vitrini, v tej sobi stoji le še doprsni kip Jamesa Simona, mecena, ki je Berlinu leta 1913 daroval tako imenovano zbirko iz Amarne, prestolnice prevratniškega Ehnatona, katere del je bila tudi Nefretete.
Hiter pregled zbirk
Najstarejši eksponat Novega muzeja je 700.000 let stari pestnjak, ki pripada zbirki prazgodovinskega muzeja, ki je na ogled postavil 5.700 predmetov. Med njimi kot izjemnega izpostavljajo zlati cilinder, ki izvira iz časa okoli leta 1.000 pr. n. št. in ki ga zaznamuje izjemna ornamentika z motivi astronomskih teles. Ta razkriva njihovo funkcijo v verovanju in obenem govori , da gre za predmet kulture, ki se je ravnala po Luninem ciklu. Podobno dragocena je tudi lobanja neandertalskega človeka, ki je živel okoli leta 45.000 pr. n. št. in čigar ostanke je leta 1908 odkril švicarski arheolog Otto Hauser.
Znova moramo omeniti Heinricha Schliemanna, saj je zgodovina zaklada, ki ga je arheolog z besedami "v stalno posest in celovito varovanje" leta 1881 podaril nemški državi, zelo zanimiva. Po koncu druge svetovne vojne je namreč Rdeča armada zlate predmete iz te zbirke kot vojni plen odpeljala v Moskvo, kjer so še danes. A zgodovinske vrednoti Schliemannova zapuščina vseeno ni izgubila, saj v Berlinu ohranjeni predmeti - izjemno zanimive so srebrne posode - nimajo nič manjšega zgodovinskega pomena.
Pruski kralj otok nameni znanosti in umetnosti
Zgodovina Novega muzeja se začenja v letu 1841, ko je takratni pruski kralj Friedrich Wilhelm IV., za katerega je bilo znano, da je raje risal arhitekturne načrte, kot vladal, razglasil vladni odlok (Kabinetsordre), ki je določal, da "naj se celotno območje otoka na reki Spree za muzejem (šlo je za današnji Stari muzej, ki so ga po načrtih K. F. Schinkla zgradili med letoma 1825 in 1828, op. P. B.) nameni umetnosti in znanosti". Od leta 1843 so tako zdajšnji Novi muzej gradili kot drugi muzej današnjega Muzejskega otoka, in sicer po zamisli arhitekta Friedricha Augusta Stülerja.
Med letoma 1850 in 1858 so vanj namestili eksponate. Novi muzej je tako gostil egipčansko zbirko, etnografske zbirke in tako imenovano domačijsko zbirko oziroma zbirko domače etnologije. V prvem nadstropju so bile razstavljene skulpture oziroma mavčni odlitki skulptur iz vseh zgodovinskih obdobij, v drugem nadstropju pa so namestili zbirko bakrorezov in tako imenovano sobo umetniških čudes (Kunstkammer), v kateri je bilo razstavljeno 'vse mogoče', od nenavadnih arhitekturnih modelov, prek pohištva do raznih drugih predmetov iz srednjega in novega veka. Zbirko so večkrat preuredili, usodo muzeja pa je zapečatila druga svetovna vojne, ki jo je, kot je že bilo omenjeno, muzej dočakal v ruševinah.
Spodaj vas vabimo na sprehod po prenovljenem muzeju.